nekrolog

objavljeno v vsakodnevnice

Vsaka stvar ima svoj konec, klobasa pa kar dva. Tako so zločesti stvori, ustvarjeni po volji in moči samega Sovraga, zadnje čase s pretkanim načrtom in neusmiljenim orožjem vneto onesposabljali delovanje pričujočega blogiča, poškodovali vitalna orodja spletne strani ter mešali razum in trezno presojo njegovemu upravljavcu (t. j. ravnokar brane vrstice pišočemu osebku, domovoj poimenovanemu).
Poleg izgube časa in živcev je bilo zaradi pogostih izpadov bloga oteženo tudi upravljavčevo (verbalno, se razume) občevanje s svojimi slučajnospoštovanimi obiskovalci. V boju za golo preživetje se upravljavec stežka posveča še spletnim tehnikalijam (ki jih sicer itak niti ne obvlada); stopnja Sovragove hudobije je tako dosegla kritično točko in posledica Sovragove nakane – ohromitev bloga – je vsem obiskovalcem več kot očitna …

Gnusna nakana pa se je Sovragu deloma posrečila in deloma ponesrečila – domovojev blog odhaja v neskončje pozabe, nadomešča pa ga vagantski surogat http://potepanja.domovoj.com, na katerem bodo v prebiranje moja popotniška doživetja, vštevši že na blogu objavljena, s komentarji in sploh vsem vred. Vidimo in slišimo se torej ob letu osorej!

Tale blog pa ostaja tukaj in tak kot je, v spomin in opomin.
Zbogom in hvala za vse komentarje.

P. S. Tako ali tako pa bom imel zdaj namesto bloga druga veselja. 😉
f500

posebna novica

objavljeno v vsakodnevnice

Na mednarodnem natečaju za najboljšo otroško in mladinsko knjigo v Avstriji je med več kot 400 prispelimi deli iz Avstrije, Italije in Slovenije POSEBNO NAGRADO ŽIRIJE za zbirko zgodb o deklici ŠNITKI prejela pisateljica zgodb za otroke in kolegica blogerka Milena Miklavčič, ilustracije pa prispevala moja malenkost.

Nagrado naj bi nama podelili 19. septembra na slovesnosti, ki bo potekala v mestni hiši Schwanenstadta. Ampak takrat bom itak na morju. Službeno. 😉

z Dunaja, domovoj

deževna doba

objavljeno v vsakodnevnice

Celo star krevsec kot jaz ne pomnim, da bi težko in turobno nebo že kdaj več tednov zapored neprestano pošiljalo tečno prščeči dežek na nas naključne pasante tu spodaj. Očitno smo tudi v naše kraje fasali pretežno ekvatorialno podnebje z enolično razporeditvijo padavin skozi vso poletje ali kaj, kajti nebo je konstantno spremenljivo v najrazličnejših odtenkih utrujene sivine in na z vodo že tako zasičeno zemljo se vsakodnevno pridno zlivajo še dodatne izdatne količine dežja. Vreme skratka, kakršnega se lahko razveselijo le komarji, žabe in druge vlagoljubne živali. O tem, kaj si lahko prihodnji teden obetam od nizkega severnega neba, ne upam niti pomišljati, za vsak slučaj pa imam že skrbno pripravljena nepremočljive škrpete, anorak in druge vodoodporne softshell dopetnike (izkušnje me žal učijo, da je prav nad 55. vzporednikom po čobodravi klimi razvpito območje – tako v Peterburgu kot ob vseh treh obiskih Baltika je iz vseobče sivine, če že ne curkoma lilo, pa vsaj zoprno rosilo takorekoč nonstop).

Jasno, da v takih pretirano depresivnih vremenskih razmerah človek res ne zmore razmišljati še o ažuriranju bloga. 🙁

počitnice

objavljeno v vsakodnevnice

Tedaj so se nekateri izmed trudnih pismoukov in šuldinerjev začeli pogovarjati z njim in so rekli: »Nadučitelj, od tebe bi radi videli znamenje.” On pa je odgovoril in jim rekel: “Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Obrnite se zdaj in pojdite v svoje šotore, z radostmi navdajajte svoje duše in potujte v dežele onkraj Odre in Visle.”
In nato je naklonil oddiha svojim bratom, kakor jim je govoril. 😀

ruščina

objavljeno v vsakodnevnice

ruscina

Petra, hvala! 😉

lušina prva fotogalerija

objavljeno v vsakodnevnice

Moja najljubša nečakinja je rojena v astrološkem znamenju bika, tako kot stric. Stari Kitajci, ki so tozadevno še bolj striktni pa trdijo, da je prišla na svet v zodiakalnem letu psa. Torej spet enako kot stric …
Kakšna čudna, za izraznost in umetnost dojemljiva kri nam polje takšnim ljudem po žilah, bržkone (vsaj rednim štirim obiskovalcem pričujočega spletnika) ni treba razlagati.
Da se po dolgih letih prigrebeš do mojstrstva in prostora v umetniški dinastiji, je treba začeti z ustvarjanjem že v svojih najzgodnejših letih. Zategadelj sem nečakinji za njen tretji rojstni dan poklonil tak otroško pinki in elegantno preprost, a vendarle čisto pravi digitalni fotoaparat.
Že prvi fotorezultati njenih vizualnih izkušenj so impresionistično usmerjene in mehko zrnate fotografije, polne razpršenih, migetajočih in zamegljenih obrisov, ki dajejo vtis trenutne, bežne zaznave (vmes se, kot drobno pršeče dežne kapljice, prikradejo tudi kaki čisto dokumentarni posnetki).

lusafoto

Samo upamo pa lahko, da ne bo Luša po najljubšem stricu nasledovala tudi njegovega zapletenega in občasno utrujajočega značaja, nemira, nespokoja, nenasitne radovednosti in hrepenenja. 😕

osebnostni test

objavljeno v vsakodnevnice

rrtest

simulacija kaosa

objavljeno v stripeki, vsakodnevnice

Morda se bo marsikomu zazdela primerjava povsem neprimerna, toda v zadnjih dneh lahko resnično samo še enkrat več otožno ugotavljamo, da je država skorumpiran kupleraj, prodajalke ljubezni pa smo državljani, ker smo pošteni in brezplačni. Poštenjakarji so kajpada tudi naši ljubljeni izvoljeni, njihovo lajnanje o poštenosti, načelnosti in transparentnosti je tako trdno zacementirano, da bi ga na Zavodu za raziskavo materiala in konstrukcij (ZRMK) lahko dajali vsem gradbincem za vzgled. Tako kot mi plebejci zbirajo svoje premoženje pridno kot mravljica, kamen na kamen palača. Le da od tu naprej začenja veljati Einsteinova teorija relativnosti – za nas akutne luzerje čas poteka počasneje in zato v istem obdobju zaslužimo manj kot tisti, ki jim čas teče s svetlobno hitrostjo. Za vse je torej kriva fizika! 🙁

71

o uspešni sezoni

objavljeno v vsakodnevnice

Za junij oz. konec lutkarske sezone sem dobil žegen za tokratno objavo in prerokba se lahko ob pogledu na koledarček tudi uresniči. Vaš omiljeni pisun je namreč z nastopom na državnem nivoju (z mojimi Šestičjaki smo se za nameček, tako kot že lani, hrabro prebili do polfinala) dokončno zaključil teatrsko kariero in neopazno izhlapel z bojišča odrskih desk.
Za dodeljeno mi epizodno vlogo imajo nedvomno zasluge tako moj neizbrušen talent kot korpulentnejša postava ter kot jeklo izklesan torzo, kajti kdorsibodi pač ne more kar tako prepričljivo odigrati medveda. Kakšne posebne igralske nadarjenosti, to je že treba povedati, moj lik sicer ni zahteval – kot medved sem malce pretiraval s svojo že sicer precej motovilasto hojo, tam zgoraj na odrskem podiju v himničnem jeziku mlatil in mikastil neviden in neoprijemljiv zrak ter s svojim mahedravim dežnikom zbujal videz albatrosa, ki poskuša prvič poleteti.

Neutrudni ustvarjalec Umetnosti sem marljivo obiskoval vaje in bil prav iskreno vzradoščen premiernih nastopov, a sčasoma omlahneta še takšna volja in telo. Kajti skrajni individualisti nismo timski igralci in tisto posebno samotno koprnenje nam je pregovorno močno zasidrano v mizantropsko dušo.
Ampak ni rečeno, da se nekega dne tam za šankom poleg o obveznih avanturah iz JNA bahavo ne razgovorim tudi o dogodivščinah podeželana iz vinorodnih okrajev med raznimi umetniškimi monarhi slovenskih Talijinih hramov.

medone2

o barçi

objavljeno v vsakodnevnice

Pha, prhnem s filozofskim prezirom (nekako tako, kot je zadnjič zaničljivo zavil z očmi prodajalec v peugeotovem avtosalonu in me pahnil ob zid molka, ko sem mu omenil, da me zanima njihov najmanjši in najcenejši model), ko slišim koga strastno zaklinjati se na denimo Chelsea ali kako podobno moštvo, ki se je šele zadnja leta prerinilo med velike klube kot privatna lastnina fevdalcev z Vzhoda …
Za razliko od teh sem za Barcelono namreč navijal že kot negoden fantič, ali pa vsaj od leta 1982, ko je maestro mali zeleni na beograjski Marakani razbil rdečezvezdnike. Na izust znam še vedno tudi celotno žlahtno postavo ekipe, ki si je deset let kasneje pokorila evropski nogomet; evo: Zubizarreta, Guardiola, Ferrer, Bakero, Beguiristáin, Goikoetxea, Hagi, Koeman, Laudrup, Romário, Stojčkov. To so ti bili poeti in njihove tekme so bile kot epski spopadi na herojskih helenskih tleh!

Naslednjič, ko bom lagodno preživljajoč brezdelne dneve počasi koračil po mestnem tlaku katalonske prestolnice, moram obvezno obiskati stadion Nou Camp in tamkajšnji žogobrcarski muzej. Z neizmernim zadovoljstvom se bom še posebej pomudil pri treh letos osvojenih pokalih. 😀

sagrada

Next Page »