Svoje prve All Star copate sem si kupil že pred leti, v namene resnega rekreativnega košarkarjenja s skupinico podobno zašpehanih istomišljenikov, s katerimi smo po odmerjenem igralnem času običajno še dolgo v noč trobezljali raznolike modrosti zelo širokega, a med seboj popolnoma nepovezanega spektra. (Družbica se je v tistih dveh letih vsakotedenske športne aktivnosti pojavljala v raznih transformacijah, vendar je njena temeljna naravnanost, torej pivce po rekreaciji, ostajala konstantna). Po skrbnih in dolgotrajnih proučevanjih smo se naposled dokopali do dobro utemeljenega spoznanja, da je igranje košarke za naše estetsko-filozofske duše prenaporno (pa na kao kronično pomanjkanje časa smo se družno izgovarjali) in naše začetno športno navdušenje se je se polagoma, kot kapljica tinte, ki jo kaniš v čašo vode, porazgubilo. Košarkarske copate sem postavil v kot, kjer so z leti postali zgolj le še zaprašen spomin (občasno sem si jih sicer še nataknil za kako nepomembno štihanje vrta).
Ko sem pred tedni takole iz dolgočasja listal po spletnih straneh tiste znamenite e-dražbe, sem naletel tudi na zelo ugodno ponudbo legendarnih platnenih copat, kakršni so, povsem prezrti in neopaženi, zaradi malce nepozorne nege pa tudi že precej zasmrajeni, ležali nekje na dnu družinske omare z odsluženo obutvijo. Skrbno sem izbral barvo ter jih urno naročil, s Kitajske, uspešno že v tretjem poskusu (vedno pač ne gre tako enostavno in gladko na daljavo zadeti željene številke čevljev)!
In zdaj sem ob naključnem mimobežnem srečanju z našimi najstniki nemalokrat deležen vedno enakega komplimenta: »Učitelj, ful dobre čevlje imate!«

Preživljanje letošnjih vročih avgustovskih dni sem si v svoji iskreni otroški prostodušnosti že pred meseci predstavljal kot ležerno gnezdenje na kavču, buljenje v malega hišnega ljubljenčka z ljubeznivo domačnostjo ter malce trapasto navijaško spremljanje olimpijskih iger.
Vendar pa je Sovrag, poleg tega da preko svojih hlapcev in dekel v raznobarvnih dresih vztrajno, namerno in iz čiste hudobije nagaja Našim na poti do kolajn (gnusna nakana se je Sovragu deloma že ponesrečila!), na nepojasnjen način dosegel, da je bilo dosedanje spremljanje olimpiade, vsaj z vidika pišočega, duhamorno dolgočasno. Na vso srečo bodoče dogajanje kaže tendenco trendne rasti: v zgodnjih jutranjih urah po našem času začnejo s tekmovanjem pingpongaši!

Tale orjaški metulj z razponom kril čez 10 cm je danes obnemoglo pristal na našem dvorišču.

V teh dneh, ko sonce tako okrutno žge, da ti pred očmi miga razbeljen zrak, v mislih pa se ti prično prikazovati z drobnimi kapljicami orošene steklenice hladnega piva, se včasih zazrem v prazno in v temen kotiček mojega srca se naseli otožno obarvano razpoloženje. Stepska melanholija; po-potovalna malodušnost; hrepenenje prehajanja, potovanja, iskanja; potreba/želja/volja po spet oditi, zapustiti, osvojiti, spoznati, se premakniti, odbrzeti, drugače videti, se vrniti … Potovati je včasih zelo naporno in tudi neprijetno, a spominjati se je vedno vznemirljivo in lepo. Toni stepske melanholije, ki v zmehčani svetlobi udarijo na plano, so sestavljeni iz številnih in povečini razveseljivih drobcev naključne polpreteklosti.
(Na vzhodu pravijo, da so prostranstva naše notranjosti neskončno večja od neizmerljivih dimenzij vesolja.)
Vakuum otožnosti prebrodim z vrnitvijo v realnost – čaka me izdelovanje ilustracij za novo šolsko publikacijo, začenjajo se intenzivne lutkarske vaje, pa še oblikovanje onih promocijskih razglednic mojega mesta mi kljuva nekje v malih možganih. Vmes si na eBayu pozorno ogledujem in se s prvinsko radostjo naslajam celo nad tistim pregrešno dragim Canonovim L lečovjem, za katerega mi je v globini duše vendarle popolnoma jasno, da si ga ne morem in ne kanim (vsaj ne še tako kmalu) privoščiti.
In iz tega ljubeznivo zdolgočasenega spokoja, povsem organsko in nevsiljivo, stepska melanholija kar naenkrat izgine tako, da tega niti ne zapazim.

Ober-oficir Ded1 je julija nad radgonski konec poslal 4. oklepno armado pod vodstvom generala Deda2 in 6. armado, ki jo je vodil general Ded3. Poleg tega je tja pošiljal vedno več mož iz 1. desantne armade, ki se je zaradi tega vsa šibkejša borila proti vse močnejšemu odporu plavih na jugu. A rožnati se niso dali prepričati. Njihov prvotni, strateško še nekako sprejemljiv, a vseeno drzno zasnovan načrt, je izgubil ves svoj prvinski pomen. Osemindvajsetega junija se je začela bitka za Petanjce.

domovoj na položaju

domovojeve bojne rane

Prometni zastoj na cesti Augsburg - München …

… in tako še 5 ur …

Že po soparnemu junijskemu jutru je bilo soditi, da se obeta hudo vroč dan. Ozračje je bilo nevarno naelektreno, napetost v zraku je bila tolikšna, da bi jo lahko rezal in zatohlo postan vonj po z oljnimi madeži popackanem asfaltu je dražil nozdrvi. Na hitro sem s pogledom preletel blede in smrtno resne obraze teritorialcev, ki so se živčno prestopali ob protioklepnih ovirah, milo božajoč svoje brzostrelke. Jeba bo danes, jeba, je tiho zaklel znanec v uniformi in po licu so mu tekle debele potne srage. Pred karavlo je gneča ljudi postavljala blokado iz tovornjakov ter glasno vzpodbujala neodločne kamiondžije, ki so še tehtali, ali je nemara sploh pametno parkirati svoj šleper pred strelski vod. Dolga kolona tankov in drugih oklepnikov pa je medtem že hrumela proti Radgoni …

(filmček je prijazno sposojen s spletišča, hvala lepa)

Na desnem robu bloga ste pozornejši obiskovalci bržkone že opazili najnovejšega hišnega ljubljenčka, mikroblog Twitter, ki je namenjen puhlim modrostim, (ne)umnim prebliskom in neslanim domislicam avtorja strani, predvsem pa omogoča tudi objavljanje kratkih SMS sporočil. Recimo iz Rusije.

Šolsko leto se sicer uradno konča šele 31. avgusta, vendar pa se je – vsaj za učence – praktično zaključilo že z današnjim slavnostnim dnevom šole. Zato naj mi bo dovoljeno, da ob uspešnem zaključku izrečem nekaj zahval …

HVALA petošolcem, da sem preživel. HVALA selektorju Keku, da v reprezentanco ni vpoklical še več nogometašev, za katere prvič slišim. HVALA Willyjevi novi deklini, da je zrihtala vize za Rusijo. HVALA Willyjevi bivši deklini, da ga je pustila in da je lahko nova zrihtala vize za Rusijo. HVALA Loteriji Slovenija, da nisem zadel ničesar, saj bi me lahko denar pokvaril. HVALA vozniku rešilca za hitro in varno vožnjo. HVALA Jožetu, da ima šolski čebelnjak naposled podobo, kot si jo zasluži. HVALA BeTeKu za vse. HVALA Brendanu Yaremi za tisti gol proti Salzburgu v podaljšku tretje tekme finala lige Ebel. HVALA Pivovarni Laško za novo celostno podobo. HVALA vsem, ki me redno prebirate in komentirate. HVALA Sergeju za limonovec.

Mozilla bo poskušala s svojim brskalnikom Firefox 3 podreti Guinnessov svetovni rekord v številu prenosov programske opreme v 24 urah. Lahko se pridružite:

Med rednim in rutinskim prečesavanjem slovenske blogosfere naletim te dni vse pogosteje na gumpce, ki me z vzvišeno prezirljivostjo prepričujejo, da je gledanje nogometa debilizem par excellence in da smo pasivni foteljaši še večji moroni od onih preplačanih retardirancev trpečih obrazov, ki se po skrbno urejeni zelenici z vso predano zavzetostjo navidezno brezsmiselno gonijo za okroglim usnjem. Resnici na ljubo od nogometašev verjetno res ni pričakovati poglobljenega razmišljanja o Heglovi Fenomenologiji duha in suspenzu empirične realnosti - tem bolj pač, da znajo felšati žogo čez zivi zid tako, da pristane v rašljah. Po možnosti z obema nogama enakovredno.
(Ne vem sicer, kaj bi bil primer športa za intelektualce. Veslanje čez Blejsko jezero prav gotovo ne, pa tudi nabijanje žogice čez napeto teniško mrežo se mi ne zdi pretiran intelektualni napor. Nemara ameriška varianta nogometa, predvsem vzgled tega, da so igralci takorekoč izključno napaberkovani iz vseh ameriških vseučilišč - dasiravno pravzaprav še nikjer nisem zasledil, da bi kateri od teh kot oglje črnih mišičnjakov dejansko naredil pomembnejšo akademsko kariero.)

Se pa iz svojega otroštva spominjam (in isti fenomen zapažam tudi pri dandanašnji mulariji), da smo sošolce, ki jih je bolj kot brcanje žoge zanimalo tiho ždetje nekje na obrobju in zamaknjenost v svoje svetobolje imeli v svoji pridušeni hudobiji ali pa kar odkriti porogljivosti vedno le za nekakšne obstrance in jim praviloma namenjali najnižja mesta na naši socialni lestvici. Morebiti je tem mladim in tako okrutno bičanim dušam ravno zato medtem v njihovem srcu počasi klila zel oholega prezira do nogometa in športa nasploh. Ampak v kakšne travmatične peripetije iz njihove mladosti se tod res ne bi spuščal.

P.S. Tudi tisto plehko moraliziranje, češ, tile tukaj dobesedno brcajo milijončke, medtem ko otroci v Afriki stradajo, me pusti povsem mrvo-hladno neprizadetega.

Namesto aspirina sem vzel danes žlico grenkega prahu, ki so ga iz vrbovega lubja zvarili naši devetošolci. Bojda ima enako vsebnost salicilne kisline kot znamenita Bayerjeva tabletka. Škoda le, da me predtem ni bolela glava in da ne morem podati poročila o učinku.

Tolmačka za gluhoneme je 24. novembra 2004 na prvem kanalu ukrajinske nacionalne televizije ignorirala govor voditeljice informativne oddaje o zmagi Viktorja Janukoviča na predsedniških volitvah in namesto njega v znakovnem jeziku izjavila: »Rezultati volitev so ponarejeni. Ne verjemite jim. Naš predsednik je Juščenko. Zelo mi je žal, da moram prevajati laži. Tega ne bom več počela. Ne vem, ali se bomo še kdaj videli.« Revolucionarni oranžni trakec na rokavu tolmačke je bil v etru televizije, ki je zamolčala proteste v središču Kijeva, le delček v mozaiku vsesplošnega upora …

Ukrajinski predsednik Viktor Juščenko danes prihaja na uradni obisk v Slovenijo (sam sem bil v Ukrajini dvakrat) in ob tem se spominjam davnega leta 1989, ko je predsednik tedanje SZ Mihail Gorbačov na kratko zakolovratil po ljubljanskih ulicah. Bil sem namreč med tropom radovednežev, ki je potrpežljivo čakala velikega voditelja in mu s svojimi počenimi proletarskimi glasovi navdušeno vzklikala (zakaj mož je bil znanilec in glavni nosilec političnih sprememb in reform, ki so se začele širiti po vsej socialistični Evropi). To svojo družbeno-politično angažiranost bi s sošolcem¹ sicer kmalu poplačala z nekaj neopravičenimi urami, a je razredničarka le dobrohotno prhnila nekaj v stilu »Gorbačova pač vidiš samo enkrat v življenju«, nama pomežiknila in nama špricanje pouka velikodušno odpustila.

1. Taisti ex-sošolec me je leta kasneje klical, da bi šla v Ljubljano pozdravit še Billa Clintona, a se mi ni dalo. [↩]

DVOJINA: SAMEC me korektno opiše, tudi VOJNA SEDMICA je posrečen anagram. DECA, SVINJAMO pravim učencem pri lvz, oni pa si mislijo MADONCA JE SIV!
Ampak težko verjamem, da bi komu uspelo iz črk svojega imena in priimka sestaviti lepši in duhovitejši stavek od

Prvošolčki in jaz smo nad Pujso Pepo navdušeni. Petošolci trdijo, da sem otročji.

Dan je bil sončen in nežno topel, tisti lepi beli puhasti oblački pa so kot ogromne bedaste živali tiho in počasi polzeli prek neba. Na poti iz službe sem se ustavil v lokalni gostilni, ki jo domačini od nekdaj imenujemo kar »pri kaplanu« (bivši lastnik je bil bojda nekdaj duhovnik), malo iz žeje in malo iz dolgčasa. Na prenovljeni gostilniški terasi točno pred glavnim krožiščem mojega mesta sem poiskal svoj kotiček (kar ni bilo posebej težko, kajti ob tej popoldanski uri sem bil edini gost lokala), naročil malo pivo in poslal možgane na pašo, moje oči pa so lahko svobodno tavale po vseh tistih tovornjakih nekje iz Zakarpatja, med katerimi so se v rondoju tu in tam neslišno drenjali svetlo beli opli ali pa malo bolj zamolklo zapackani peugeoti. Tako sem mogoče celo kakšno uro posedal na klopici pred gostilno, tiho žulil svoje pivce ter opazoval ta upočasnjen ples pločevine v mirnem lagodju in zdelo se mi je, da tod vsenaokrog vladata le spokoj in harmonija.
Zdaj to sprostitveno terapijo redno ponavljam.¹

1. V hmelju in pivu so znanstveniki nedavno tega odkrili encim ksantohumol, ki ima močan protirakav učinek – ta antioksidant lahko ustavlja rast tumorjev v zgodnji fazi in uničuje kancerogene procese v debelem črevesu, dojkah, jajčnikih in prostati. Vrček piva na dan je torej zdravilo, tako za moške kot za ženske! [↩]

letalska karta: urejeno
novi biometrični potni list: urejeno
ruska viza (dvakratni vstop): urejeno
rezervacija moskovskega hostla: urejeno
prevoz na dunajsko letališče: urejeno
naštudirani lokalni železniški prevozi: urejeno
lonelyji in zemljevidi: urejeno

Zdaj čakam samo še na julij.

Svet lutk je bilo moje prvo srečanje z gledališčem, moja prva predstava pa Hiša tete Barbare. Še tedne zatem sem si v vrtcu požvižgaval glavni refren zgodbice. Kasneje sem se z lutkami, tako in drugače, seveda še večkrat in rad srečeval …
Kot mentor lutkovne skupine sem si imel včeraj v Slovenskih Konjicah priložnost ogledati letošnje izbrane lutkovne predstave, ki so se uvrstile na državno srečanje lutkovnih skupin. Videne predstave so nam ponudile zelo različne lutkovne tehnike in izvedbene poetike, male in velike lutkarje, avtorske zgodbe in priredbe, drzna iskanja in raziskovanja, angažiranost in kritičnost, veliko humorja ter seveda domišljije.

O pastirčku in debeli uši, Tik-Tak (Črna na Koroškem)

Glava v pesku, Zvezdice (OŠ Ljudski vrt, Ptuj)

Draga stara mama, Fedrčki (OŠ Mokronog) - duhovito, moja najljubša včeraj videna predstava!

Če zmaj požre mamo, Mehurčki (OŠ R. Maistra Šentilj)

Dobimo novega soseda, Luna (OŠ II M. Sobota) - gremo naši!

Zverinice, KUD Lutkovno gledališče J. Pengov (Ljubljana) - mali profesionalci, osupljivo dobri!

Moji PETIČJAKI so v sicer svojem prvem letu druženja in nastopanja obstali tik pred najvišjo stopničko (uspelo se nam je uvrstiti na regijsko srečanje), kljub temu pa: Tina, Maruša, Nives, Tadeja, Taja, Urša, Matej, Črt in dva Žana – super ste!

Danes sem se globoko zamislil nad žuželkami. To so bile prve živali, ki so pred 600 milijoni let prišle živet na kopno. Danes poznamo okrog 925.000 vrst insektov in strokovnjaki ocenjujejo, da žuželke presegajo po številčnosti ljudi v razmerju 200.000.000:1. Kar pomeni, da pride na enega človeka 200 milijonov žuželk. Razmišljal sem torej o že itak ne posebej veselem življenju teh davnih bitij, ki se tako mimogrede in omembe nevredno konča v trenutku, ko takorekoč vsakdo od nas slučajnospoštovanih brez obžalovanja in kančka slabe vesti lopne po komarju in mušici - morebiti še zgolj skomigne z rameni, se s praznimi očmi topo zazre v nevidni zrak pred sabo in gre mirno naprej svojo pot.
Take in podobne življenske resnice sem razmišljal s kisikovo masko na obrazu, medtem ko sem v rešilcu drvel v murskosoboško bolnišnico na ekage.