pa tako lep plan je bil

objavljeno v potepanja

Kakor nam je znano, s pojmom načrt opredeljujemo zbirko idej, ki predstavlja neko možno realizacijo ali materializacijo (kaj je človekov prvobitni namen in poslanstvo na Zemlji po planu Stvarnika sicer še dandanašnji ni jasno nikomur).
V kupu skic in načrtov, skrbno planiranih taktičnih manevrov, ki smo jih več mesecev zavzeto naklepali sami pri sebi (poleg mene še BeTeK z družico, pa Libanonec in še kdo) je bila osnovna ideja prepotovati Skandinavijo z avtodomom. To bi bilo potovanje potepuških izletov v naravo, polno temeljitih proučevanj človeške modrosti in umetnosti evropskega severa. Vsak dan sproti bi si med koreninami ob deblih na širokih skandinavskih gmajnah urejali majhna udobna gnezdeca, ob večerih lagodno srkali švedsko grenčico in odmaknjeni od resničnosti bolščeče zamišljeno opazovali norveške fjorde – življenje v primarni naravi in z njo človeku izostri čute. V sebi pa sem že, poln veličastnih zamisli vneto razmišljal, koliko imenitnih jedi bom skuhal v tisti kuhinjici najetega bivanjsko-prevoznega sredstva in poletno dopustovanje se mi je slikalo izrazito odprto in slastno.
Seveda pa se pri taki zelo poenostavljeni obravnavi načrt slejkoprej zaplete in po znamenitem načelu nedoločljivosti so na čisto drugem koncu dežele odločili (in pri tem je imel nedvomno sam Sovrag svoje umazane prste zraven), da nam avtodoma sploh ne dajo na posodo. 🙁

A kot človek, o katerega nenavadni čudi ste že dodobra poučeni, sem se v sebi lastni trmi odločil, da se na skandinavsko turo kljub temu (namesto na udobje klimatiziranega bivalnika sicer obsojen na cijazenje z javnim prevozom) odpravim kar sam.

skandinavijapot

soška fronta

objavljeno v fotoblog, potepanja

o vagabundstvu

objavljeno v potepanja, vsakodnevnice

Obstajajo kraji, kamor nas neka nevidna sila vleče večkrat in kjer se počutimo bolj domače, sproščeno, kot bi prihajali v prastari domači kraj. Kot da bi na teh mestih lahko načrpali neko posebno gorivo in zacelili rane raznoterih krvavih bojev prozaičnega vsakdanjika. V mojo dušo se je tako recimo močno zasidralo koprnenje po deželah onstran nekdanje železne zavese, še posebej po pregovorno trdoživih tajgah bivše Sovjetske zveze. Zakaj je temu tako, ne bi znal povedati, kajti jaz sem vol, ki se ne spozna na te reči (na svetu je tudi sicer grozljivo veliko stvari, ki jih ne kapiram).

Na takih svojih vagabundiranjih potem tovorim poleg solidne fotografske le revno in najnujnejšo opremo in sem sploh v vsakem pogledu kaj beden popotnik. Se pa sporazumevam v vsaj petih jezikih in narava me je obdarila s kar prijazno ter priljudno čudjo. Moja tovarišija na vandranjih tako torej ni samo družabna, ampak tudi koristna pridobitev. Seveda pa mora slučajnospoštovani sopotnik prihajati iz vrst bližnjih mi kameradov, kajti zapletenost občasno utrujajočega značaja v mojem majhnem čudnem svetu utegne biti za neposvečene v marsikaterem pogledu povsem nerazumljiva.

BeTeK, pa oni drugi B., Fantastikus United, Cimer, zlatolasi bradatež iz stripov, Willy … popotni družabniki, moji dragi vanderspurši, s katerimi sem prenekatero potepanje pokronal s kakšno pametno traparijo in ki so znali blagovdano prisluhniti, kadar sem jim razlagal svoje teorije o tem, kako je kako stepsko ljudstvo poromalo iz te ali one osrednjeazijske pokrajine. Navsezadnje so se celo vsi izvili iz teh mojih pretečih krempljev postopaštva ter postali normalni zakonski možje.
Zaključimo lahko torej s prvo budistično splošno resnico, ki pravi, da v življenju ni nič trajnega in da se vse dialektično spreminja. Le jaz in moj družabni stan ostajava trdna stalnica. Kot zvezda Severnica, okoli katere kroži celo vesolje. 😕

o nevarnostih

objavljeno v potepanja, stripeki

helsinki-tallinn

objavljeno v flešoteka, potepanja

ukrajina

objavljeno v potepanja, stripeki

riga

objavljeno v fotoblog, potepanja

belorusija 2

objavljeno v potepanja, stripeki

estonija

objavljeno v potepanja, stripeki

belorusija

objavljeno v potepanja, stripeki

« Previous PageNext Page »