samotno popotovanje v daljne kraje

objavljeno v flešoteka, potepanja

ali TJA IN NAZAJ

3d skandinavija

objavljeno v fotoblog, potepanja

domov

objavljeno v fotoblog, potepanja

Za te galerije je pa zadolžen Borut. 😛

danska

objavljeno v fotoblog, potepanja

norveška

objavljeno v fotoblog, potepanja

švedska

objavljeno v fotoblog, potepanja

o hostlih

objavljeno v potepanja

O hostlih kanim tokrat nekaj spregovoriti, o tistih cenenih počivališčih, ki, roko na srce, kakšnega globjega in veličastnejšega vtisa ne zapustijo na prav nikogar.
Običajno čepijo v okolju, kjer so kakor piščeta okrog koklje zrasle fast food krmilnice in fensi lokalčki za mlade frfotave Američane, polne očkovih penez.
Zaripli popotniki pa s težkimi rukzaki, z od dolge nošnje že počrnelimi naramnicami, trudno hropejo po tesnih hodnikih mimo takozvanih recepcij s hlapčki iz študentskega servisa do svojih bedno osvetljenih in z otožnim vonjem po prešvicanih nogavicah prepojenih kamric, kjer bodo na skromnih pogradih tiho smrdeli v prihajajoče jutro.

(Ponekod zna vesela druščina v skupnih prostorih s polnimi kozarci vztrajati še dolgo v noč in se vreščavo predajati takim in drugačnim mesenostim – pogosto je ura tudi tri ali štiri zjutraj, preden ležejo.)

Letos sem v teh in takšnih hostlih srečal nenavadno veliko kot ptice nežno ščebljajočih samskih Azijk. V svojem dialektičnem materializmu, ki ostro zavrača vsa ekstatično-mistična stanja sem seveda takojci pomislil, da so si nemara prišle v te daljne kraje iskat ženine. Nato sem, žejna duša, potegnil dolg in pomemben srk ter dokončno ugotovil, da če že, potem prav gotovo kake stasite Nordijce.
Zame se namreč slejkoprej sploh niso niti najmanj zmenile.

recept za kitov zrezek

objavljeno v potepanja

Najprej je treba uloviti ali kako drugače nabaviti kita, čimbolj krepkega in lepo zalitega. Pokojnika previdno oderemo z ostro zašiljeno kostjo ali navadnim lovskim nožem, odstranimo drobovino, meso pa vešče rastrančiramo na za peko primerne šnicle. Kose solimo in popramo, na vroči plošči ogrejemo maslo ter zrezke pri visoki vročini pečemo kakšnih pet do osem minut.
Okrasimo jih z listi sveže vodne kreše in rezinami limone ter prelijemo s sokom, ki je ostal od peke. Serviramo z zeleno solato in svežim belim kruhom, zraven pijemo norveško pivo.

Vel bekomme! Skål!

o cestah

objavljeno v potepanja

Cesta, po kateri se odpravljam, bi se lahko imenovala “bergenska“, kajti če bi človek šel po njej neprenehoma in ne bi krenil na nobeno stran, prišel bi v Bergen. Akopak bi šel po njej nazaj, prispel bi v Oslo in imenovati bi se mogla “oslovska cesta“.

Iz tega se lepo vidi, kakšen razloček je, če gre človek naprej ali gre nazaj.

malo o vsem, razen o svedih

objavljeno v potepanja

Kakor po svoji odljudnosti, tako sem v sirnem sosedstvu poznan tudi kot eden onih ticev, katere ob svojem casu neka neizprosna sila zene iz domacega gnezda v daljne kraje gledat, kaj in kako se drugod godi. Polasti se me tedaj cuden nemir, neko hrepenenje v daljavo, ziva zelja za cas ubezati uteceni vsakdanjosti. Napravil pa sem se tokrat v svet, koder poleti sonce ne zaide in nekje na poti sem – bes me plentaj, ce lazem! – naletel na tocno taisti bledolicno-pegasti britanski par kot ze nekoc na nekem svojem vandranju prej, sam bog ve kdaj in kod …
No, pricakal me je v Stockholmu tak cuden in dremoten dan in oblaki so se vneto grmadili v cudovite oblike – sele proti veceru so se jeli trgati in nebo se je mehko zarilo od nocne zarje. In tudi ves danasnji mili dan je spokojno oblezal pred mano.

O Svedih luteranih in drugih krivovercih, o njih segah in navadah ter drugih lepih cednostih pa ne kanim na dolgo in siroko razpredati, s takimi marnjami ne bomo casa tratili. To prepuscam kakemu pronicljivejsemu peresu.

(Stresice nad sumniki naj si vsakdo dobrotljivo razdeli, kamor in kakor ga je volja.) 😕

Next Page »