Волга, Волга, мать родная,
Волга, русская река,
Не хотела ты подарка
От донского казака!

Čez vso obširno ravnico, ki se je razprostirala med zmedo tistih pisanih hišk je v tihem dostojanstvu med bujnim ščavjem in od sonca ožarjenimi kamni, po katerih so se gonili neki nepomembni martinčki, tekla najdaljša evropska reka in prinašala razkošen, rahlo smrdljivkast zadah ruskih step.
Lagodno sem se sprehajal ob obali in pljuval v penečo se vodo, ki je šumno bežala pod mano, pomakal roke v mrzlo reko ter uganjal podobne kratkočasnosti. Willy je mimogrede še omenil, da se je ob Volgi odvijala bržkone najbolj krvava bitka v zgodovini človeštva, kakšne druge omembe vrednejše prigode ali dovtipa pa se od tam pri najboljši volji ne morem spomniti.

(klikni za povečavo)

Hrib križev, simbol litovske narodne identitete.

Nadenite si 3D očala!
(Avtor vseh stereofotografij je Willy.)

Kar se prehranjevanja v ruskih restoranih in cenejših obcestnih krmilnicah tiče, sem se kar vestno izkazoval s puhlo štorastim izborom ter seveda strastni nagnjenosti do kuretine in tamkajšnjih slovitih zelenjavnih juh, boršča in soljanke.
A najsi sem še tako zabodeno zrl in se ostro naprezal s tistim v grebljicah nakracanim menujem ter z debelim mrmrajočim glasom, ki je poudarjal resnost moje odločitve, naročil karkoli, jed je bila vedno obilno začinjena s koprcom. To rastlinico (definicija pravi, da je to vrtna zdravilna začimbnica z rumenimi cvetovi v kobulih, Foeniculum vulgare), ki jo pri nas uporabljamo pri vlaganje kumaric, najdete namreč v ruski kulinariki praktično v čisto vsaki solati, juhi, omakah, kot dodatek k pečenemu mesu, radodarno ga posujejo celo na pizzo (nasploh sem to obsedenost z ukropom zapazil po vsem nekdanjem sovjetskem imperiju) …
Včasih so baje verjeli, da svež koprc, položen pod blazino, pomaga proti nočnim moram in smrčanju. Te hipoteze ne bi mogel potrditi, se mi pa dva dni po vrnitvi domov po koprcu še vedno rahlo kislo spahuje.

Zlati prstan (Золотоe Кольцо) predstavlja srednjeveške ruske prestolnice (Vladimir, Suzdal, Jaroslavl) in manjša zgodovinska mesta (Rostov Veliki) v ruskem Zalesju, ki so odigrala pomembno vlogo tudi pri nastajanju ruske pravoslavne cerkve (Sergejev Posad). Ponašajo se s številnimi edinstvenimi spomeniki ruske arhitekture od 12. do 18. stoletja - cerkvami z znamenitimi čebulastimi kupolami, samostani in utrdbami (kremlji) ter umetninami starih slovanskih mojstrov (Andrej Rubljov).

Rusi žive v zares prostrani deželi in se morajo - kot vse kaže - kar naprej z javnimi prevozi prestavljati po njej (vozni redi so sicer izdelki pripovedništva iz časa carske Rusije). Vendar pa jih je kruta ironija kaznovala z najobupnejšimi kolodvori in najpočasnejšimi avtobusi na tem planetu …

Avtobusna postaja Ivanovo, po zmernem nočnem deževju.

Toaletni prostori suzdalskega kolodvora.

P. S. V kolikor bi do kogarkoli prispele kakršnekoli govorice, ki bi v istem stavku omenjale mene, Rižski kolodvor, določeno Oksano iz Irkutska, steklenico vodke ter zlato ribico, naj jim nikar ne verjame! To so same izmišljotine. Nihče me ni videl. Nič mi ne morejo dokazati.

Zakorakal sem v Baltsko morje. S tem je potovanje doseglo najnižji nivo.

Paradoksi časovnega potovanja so dobro znani piscem znanstvene fantastike in teoretikom astrofizike, ki se večinoma strinjajo predvsem v tem, da so časovna potovanja - če so sploh mogoča - zagotovo PZT (Prav Zares Težavna) ter nam zanje ponujajo različne recepte kot: “Vzemi planet Jupiter in ga tako močno stisni, da ga spraviš v škatlo, ki jo lahko potisneš pod posteljo …” ali “poišči si črno luknjo z maso milijon sonc in jo obstreljuj z nevtronskimi zvezdami“.
Z Willyjem sva potovanje nazaj v čas opravila veliko manj spektakularno in bolj elegantno (brez raztega časa, 99,99999999% svetlobne hitrosti, padca v črno luknjo in pomoči vesoljskih črvin ali skrivnostnih zvrkov časovno-prostorskega kontinuuma), namreč kar z navadnim nočnim vlakom. Ob 06.04 sva bila še v ruskem Sebežu, v latvijski Posin pa sva se nato pripeljala natanko ob 05.38.

Z Willyjem sva se oni večer odločila posvetiti malce temeljitejšemu poglabljanju v globočine skrivnosti znamenite ruske vodke. Obče znano pa je, da se že po nekaj kozarcih vodke, poplaknjene s pivom, v pregretih glavah vsako sekundo bolj razraščajo cele refleksije v obliki nekakšnih občutij, ki se jih ne da spraviti v preprost blogovski zapis. Kaj vse človeku ne pride na misel, ko je v nekoliko evforičnem čustvenem stanju in povsem jasno je, da pri teh nesmislih razum ne sodeluje …
Naslednji dan sva abstinirala.

Ha, kako zlahka se lahko zmotijo tudi nenavadno častitljivi možje! Sam sem doslej recimo živel v zgodovinski zablodi, da je bitka pri Ranjenem kolenu potekala nekje v severnoameriških prerijah, čeprav se je v resnici zgodila na Volgi. Na srečo je moje polznanje ruščine zadostovalo prijazni apotekarici (tipični matrjoški, ki se je kljub vsemu prizadevanju doseči nasprotno, širila od ramen navzdol), k zmagi pa so pripomogle tudi Willyjeve še ne pozabljene veščine iz srednje zdravstvene šole.

“Oprostite, mi lahko pomagate najti kakšno pivo za dame?”
Sprva se za čebljanje za sabo sploh nisem zmenil in sem še kar naprej z globokoumno resnostjo tehtal, ali se k sparjenemu Jarpivu bolje prilegajo pistacije ali pa nemara slano pecivo, nato pa sem vendarle posumil, da so besede morebiti namenjene meni.
“Da, vas sprašujem, mi lahko pomagate? Budlaska, prosim!”
“Pojma nimam, žal, vprašajte kakšnega trgovca.” sem odkimal kot harpuniran kit.
“Ampak jaz bi želela, da mi VI pomagate!” je rekla z globokim pogledom. Kar simpatična, malce mlajša od mene (vsaj gubic okrog oči in sivih kocin, s kakršnimi se sam že vdano ponašam, nisem bil opazil), pšeničnih las in pegastega obraza. Moj tip ženske, slovanske gore list, kakor portet Jelizavete Petrovne. Njena prijateljica je stala zraven nje z govejo molčečnostjo in le z zanjo razumljivo samoumevnostjo spremljala nenavaden pogovor.
“Na tukajšnja damska piva se pa res ne spoznam, tujec sem.”
“No, saj sva tudi midve tujki, iz Belgije.” je zvito odvrnila.
Šele takrat me je nenadoma prešinilo široko metafizično spoznanje, da sta dekleti the damici, profesionalki. Nasmehnil sem se jima z nemo kretnjo, ki je izražala nedvoumno prepričanje, da iz te moke danes ne bo kruha ter se z napadom bolezenske tankovestnosti mehko umaknil.

Ampak kdo bi jima zameril - tak mlad, lep in bogat Zahodnjak se tam gori v daljnem Jaroslavlu res ne pojavi ravno vsak dan!

Skozi napol odprto okno vlaka sem sproščeno opazoval rusko podeželje in mimo bežeče gozdove brez, med katerimi so vzdolž opustelih cest zdolgočaseno ždele take lesene škatlaste hišice in pisane dače ter se v božjem brezdelju tiho prašile.