Ljudje smo hrepeneča bitja, polni žaklji trdovratnih želja in še posebej obletnice pomembnih dogodkov nas delajo prevzete, raznežene in ganjene. Tako sem se včeraj tudi sam za nekaj časa globoko zamislil nad tem, kolikšni spoštovanja vredni številki videnih in slišanih bendov se je uspelo preriniti za časa častitljive obletnice v mojo percepcijo; v glavnem pa sem si v za uho blagoglasnem slogu privoščil brezdelno bolščanje na oder, izklopil čelna možganska režnja, ki skrbita za komunikacijo med strukturami jaza in spoznavnimi funkcijami ter se stiskal k skupku nekaj desetin osebkov, ki so izoblikovali porodniško kolonijo. In, niti ne tako poredko, iz blagega hmeljevega napitka v zapletenem postopku separacije izločil duha.
Ampak mirno se lahko opiramo na domnevo, ki nikakor ni v spotiko, da bom od tovrstnih rockovanj odsihmal abstiniral iz razloga št. 1:
- na rokfeštah srečam definitivno preveč žensk, ki so me v življenju prizadele
(hodil sem ta dan mimo njih molče kot ostriga, strumno in samozavestno, s čimer sem jim nedvomno pokazal svojo odločnost in neuklonljivost – o moji umnosti in pristni čustvenosti so jih bržčas že zdavnaj prepričala številna pisma, domislice in ustne izjave o bistvu kozmosa in sploh vsem);
… in razloga št. 2:
- I’m too old for this shit.
Prijatelj in prosvetni kolega Ruš, tudi soborec mojega brata v bendih Revenge in Wrong, je na svojem 6 let starem PC-ju z zato namenjenim mehkovjem posnel svoj avtorski demo projekt.
Dan po festivalu transvestitsko-zombijevske maškarade ((Se tudi vam slučajnospoštovani zdi, da pošljemo na Evrosong vsako leto tistega, ki najbolj predstavlja vso bedo slovenske zabavne glasbe, pokasiramo tam uničujoč feedback in se potem sprašujemo, kaj za vraga je narobe z nami?)) in cirkusantov sumljivih vokalnih sposobnosti (podobne mojim po prekrokani noči) se spominjam nekega Opatijskega festivala pred davnimi leti, ko je Marko Brecelj prvič nastopil kot trio Buldožer (trio pa zato, ker sta bila dva). Prijavil se je sicer iz čiste zafrkancije, računajoč, da itak ne bo sprejet. Pa je bil, in kljub prizadevanju organizatorjev, da ga onemogočijo (kar hitro so namreč spoznali, kakšne vrste tič je zašel v njihovo gnezdece), dobil celo nagrado za najboljši aranžma. Rastejo nam dolge brade, brki segajo do tal … Rastemo je še danes ena mojih najljubših slovenskih popevk vseh časov.
Moj najljubši video, z genialno idejo! Pa še glasba je kul.
Mimogrede, z njihove spletne strani http://www.inrainbows.com/ si lahko popolnoma legalno in zastonj (lahko pa tudi sami določite ceno in jim plačate) zdownloadate njihov najnovejši album!
Kdorkoli se je bežno sprehodil skozi mojo rubriko, imenovano “melodije“, je gotovo opazil, da se lahko moje mesto pohvali s kar nekaj zanimivimi bendi (eni so žal že bivši). Najmlajši od vseh so Ptomaine Delivery, še pred kakim letom ali dvema moji učenci (glasbe jih sicer nisem poučeval, jih je pa zato bojkobroker ) …
(omenjena dotična dodana v link, kakor tudi rubrika uf, koliko slik je šele tukaj!)
