kresnik

objavljeno v slovan-pogan

Po starih šegah je danes kresna noč, jutri pa kresni dan. Praznik sega daleč nazaj v pogansko dobo in je bil nekoč prav gotovo najskrivnostnejši dan v letu, ognjeni praznik sonca. V starem koledarju je zapisano, da se deklicam, ki se rodijo na tisti dan, lahko da ljudsko ime Kresnica. Glavni junak številnih obredij in navad (zažiganje kresov, kotalenje gorečih koles, nošenje plamenic, obhodi kresnic itd. – naši predniki so verjeli, da bo njihov ogenj pomagal Soncu, ki zato ne bo omagalo in shiralo) v tem času je bil kresnik, pozitivno, vsestransko dobro bajeslovno bitje iz slovenske mitologije. Kresnik je zemeljski vladar, sin nekega sončnega ali ognjenega boga, po katerem je podedoval svetlobo, toploto in ogenj. Ciklus zgodb, ki se nanašajo na Kresnika, je najbolj kompletna zgodba kakega božanstva med vsemi Slovani (Jakob Kelemina: Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva, Celje 1930). V njih se je spopadel s svojim nasprotnikom v podobi demona v živalski obliki (zmaj, lintvor, tolovaj, pozoj, štrige, kače ali kačji kralj), da je dosegel nekaj dobrega za ljudi.
Nekateri raziskovalci slovenske in slovanske mitologije zato razlagajo Kresnika kot slovenskega Peruna, gromovnika (v popolnoma isti zgodbi se namreč pri drugih Slovanih, tako kot pri nas Kresnik, v boj s htonskim – lunarnim, negativnim božanstvom Velesom spusti Perun).

Ko je bil Kresnik še mlad, je pasel čredo na planini. Baš je malo zadremal, kar pride iz daljnih krajev njegov smrtni sovražnik, kačji kralj Babilon. Pokral mu je vse krave in jih odgnal daleč nekam v hribe in tamkaj skril v veliki gorski votlini. Kresnik po dolgem času dospe pred tisto votlino in udari s silno boklačo ob skalnata vrata. Mahoma privre na tisoče hudih duhov iz pečine; a čim se pokažejo ti duhovi na svetlem, se začne bliskati in grmeti. Kresnik je potolkel vse od prvega do zadnjega in takoj se je zvedrilo. Ko se je nato prikazal kralj Babilon, je pobil tudi njega. V votlini je našel svojo čredo in jo odgnal domov.

kresnik.jpg

slovio


Pred tisicx rocxis vse Slavianis imali odnakju jazika. Usled razprestrenie Slavianifs na ogromju oblastis iz tot jazika tvorili bolsx cxem dvanades dialektis, i kazxd Slaviansk dialekt tvoril svoi sposob pisanief. Poskroz razlicxju pisanie, razlicxju azbukvas i razlicxju dialektis do ne-davnost Slavianis razumili drug druguf.
Modernju Slavianis tvorit novju, prostju, universalju Slaviansk jazika, ktor mozxuo pisat i cxitat na vse komputoris, i ktor razumijut 400 milion Slaviansk ludis bez ucxenie. Tut novju jazika imenijt Slovio. Slovio mozxete upotrebit dla gvorenie ot Praga do Vladivostok; ot Sankt Peterburg cxerez Varsxava do Varna; ot Sredzemju Morie i ot Severju Morie do Tihju Okean. Slovio imajt prostju, logikju gramatia i Slovio es idealju jazika dla dnesju ludis. Slovio rodil vo internet, slovio es produkt internetuf, i umozxijt plus prostju komunikacia dla vse narodis, dla vse ludis nasx planetuf.

Ucxijte Slovio, ucxijte universalju slaviansk jazika!
http://sl.wikipedia.org/wiki/Slovio


nasx otec

perun

objavljeno v slovan-pogan

slovani.jpg

domovoj

objavljeno v slovan-pogan

domovoj3.jpg

domovoj

objavljeno v slovan-pogan

domovoj.jpg

mora


»Taki si, kak či bi te mora cecala!«
Ta očetov stavek sem v mlajših letih večkrat slišal. Vendar se v svoji otroški preprostosti nikoli nisem vprašal, kdo ali kaj naj bi ta mora pravzaprav bila – očetov očitek sem vzel pač za samo še eno modrijo, ki jo starejši tako radi navržejo svojim potomcem. Vse dokler me čez dolgih nekaj let ni začela zanimati slovenska mitologija…
Mora je bila na Slovenskem duša živega človeka (največkrat stare ženske), ki ponoči med spanjem zapusti telo. Skozi špranjo ali priprto okno se pritihotapi v kmečko izbo ali hlev in sesa ljudem in živini kri, govedu pa tudi mleko. Čehi, Slovaki, Lužiški Srbi in Poljaki so si moro predstavljali v obliki slamnate bilke, ki si ponoči utre pot skozi ključavnico k človeku. Zahodni Slovani so si dušo, ki zapušča telo, zamišljali kot mačko.
Da bi se ubranili more, so na slovenskem podeželju risali zaščitna »morina znamenja«, bodisi v pepel domačega ognjišča (ker naj bi mora prišla v hišo opolnoči skozi dimnik), na zibelke in na lesene tramove vhodov v bivališča in hleve – pentagrame, heksagrame, zvezde, rozete s šesterimi listi kot simbol sonca, Andrejeve križe (XXXXX). Znak X, vsekan v drevesni štor, je človeka zavaroval tudi pred “divjo jago“, podobno pa so zaznamovali še različne lesene predmete, da se ne bi z njimi ponoči pretepali vedomci.

mora.jpg

Nekateri raziskovalci slovanske predstave o mori pripisujejo čisto telesnim vzrokom: občasni nezmernosti pri jedi in pijači ter spanju v zadimljenih, slabo prezračenih prostorih…