o friziranju
Ljudi, katerih profesija je šarjenje po tujih glavah s škarjami, strojčki in britvicami, se od nekdaj raje na široko izogibam. Kljub temu pa me seveda vsake toliko časa (nekako dvakrat na leto) nemočna nuja po obisku frizerja vendarle zakrotoviči (no, v docela natančnem vsebinskem smislu prihaja zadnje čase vrla lasničarka kar k meni). Vzroka tega odklonilnega pojava ne gre iskati v kakšnem mladostnonostalgičnem revoltu do družbe, odtujenosti sodobnega neoliberalističnega sistema pa take fore, temveč so razlogi moje zadržanosti precej bolj tuzemske in pritlehne narave – pri tem duhamornem opravilu se namreč nikakor ne zabavam. Težko si predstavljam večje muke od tistega brezplodnega ždenja in topega zrenja s praznimi očmi v nevidni zrak pred sabo ter opazovanje lastnega trpkega obličja v ogledalu, medtem ko skrbni prsti v stari tradicionalni šoli poplesavajo po moji glavi in kosmi las žalostno omahujejo na tla. Dolgoletne izkušnje so me tudi poučile, da se s frizerji ne kaže kar tako spuščati v pogovor, saj se običajno vrtijo okrog enih in istih običajnih, vsakodnevnih in pravzaprav plehko nepretencioznih stvareh.
Oh, ali bo že kaj, saj ni treba toliko komplicirati, v sebi tožno tarnam, čeprav celoten proces podstriženja pri bogu zanesljivo sploh še ne poteka niti slabih pet minut.
V bistvu pa mi ne preostane prav nič drugega, kot da s tihim jadikovanjem in presunljivim toženjem ždim tam v svetem potrpljenju kot eden tistih nesrečnežev, ki jim je pač usojeno, da trpijo. 
Do podobnih zaključkov sem prišel že davno. Moje delno gorenjsko poreklo pa ima morda tudi kakšno zaslugo, da se že leta nisem prikazal v omenjenih ustanovah, kakortudi predstavniki/ce le teh ne zaidejo k meni na dom. Investicija v mašinco za striženje starih kozlov se je že davno poplačala in dandanes se vsake kvatre zavlečem z strojno opremo v kopalnico in si ročno olupim bučo
. Če je hčera dobre volje in prisotna, ji dovolim, da mi opravi kontrolni pregled in po potrebi manjše popravke. Sem pa že mirno odšel v svet med ljudi s pozabljenim čopkom sredi strnišča nekje zadaj 
. Who cares – not me !
Se podpišem pod Trubo, le da hčerke nimam…
Evo si me spomnil in sem sklenil, da si grem olupit glavo med kopanji cuckov. Sem jih peljal čez drn in strn in sta se mi povaljali v nečem smrdljivem, ker sem se ukvarjal s fotografskim lovom na murna v travi
.
Moram danes še kaj zase narediti. Pa čeprav odgonit mašinco okoli lobanje.
Si me spomnil na dobre stare čase, ko še nisem imel teh problemov…pa še rokfešta je danes.
Če smem izbirati, ali naj mi po glavi šari kak bradat in firbčen zigmundfrojd ali primerno prsata, v poškrobljeno haljico odeta potomka gospe Dalile, se bom brez oklevanja odločil za slednjo. Seveda pa bom tule s ponosom in olajšanjem naznanil, da mi je ta dilema itaq prihranjena. Že pred dobrim ducatom let sem namreč sprejel sklep, da bom začel gojiti plešo. Posihmal si redno, če je le mogoče vsak teden, zapeljem čez glavo eno tistih žepnih kosilnic, kakršne omenja mojster Truba. Najbrž si s tem zapravim vse šanse, da bi bil z žlahtnim srebrnim poprhom na senceh videti šarmanten kot denimo Stewart Granger v svojih najboljših letih. Vendar igram na karto tolikanj opevane tolerantnosti in kalkuliram, da se množice ob pogledu name vendarle ne bodo kriče razbežale. Morda bo le kdo zamahnil z roko in takole en passant pripomnil: “Pa kaj, tudi grdavši so ljudje.”
Imate pa vsekakor (vsaj nekaj časa) moški na voljo dvoje: ali gojiti plešo ali pa posiveti. Oboje je skorajda nemogoče, sploh če za plešo izredno dobro skrbite – še preden se bodo lasje šarmantno obarvali, jih ne bo več na vaši glavi …
Domovoj, mene bolj kot striženje (ali barvanje, saj si videl mojo naglavni okras), skrbi cel kup rumenih revij, ki jih ne prebiram, niti ne prelistam, pri frizerju me pa vedno vprašajo, če sem vem, kaj piše o tem in tem in kaj se je zgodilo onemu in četrtemu, ki je znan ali pa bi rad bil znan na glasbeni ali kaki drugi sceni … uh, kar zgrozim se …
Morda bo komu pri odločanju pomagal podatek, da na tem našem svetu vlada hiperprodukcija sivih oslov, medtem ko so plešasti rariteta. Zategadelj slednji na raznih avkcijah dosegajo bistveno višje cene. Vsaj teoretično. Čeprav, realno gledano, osel je osel. Ampaq naj to ostane lepo med nami.
Resnico govoriš, mladi mož.
Zakaj se hočejo frizerji vedno pogovarjati? A ni mogoče glave oskubiti brez puhlic in small talka? 
Prvopodpisani kontriram ŽŽ-ju in prisegam na srebrnino.
@Domovoj: Ne vem, če te to kaj potolaži, a sfriziran zgledaš 10 let mlajši. Za osebno te niso nikjer gnjavili
Pokorno javljam, da sem se držal vsaj nečesa včeraj
in nisem uspel pomešati – uspel sem si olupiti betico in to na par mm. Vzsled velike zmešnjave včeraj(v moji glavi, potem ko sem odkril, da je koledar v moji glavi potreben reset-a) sem pozabil na žepno kosilnico(TM) (Copyright ŽŽ 2009) namestiti distančnik, ki omogoča izbiranje višine luplenja. In v navalu besa in obupa, hkrati, sem vključeno napravo brez omejitev zapodil po sredini buče od čela proti sredini. In poti nazaj ni bilo več 
. Zdaj bom nekaj časa lahko poliral kuglo in spal pokrit preko glave, ker svetim, da noben v vasi ne bo mogel spati … .
Kugla ali srebrnina, važno je kdo to nosi in kako, ne pa kaj nosi .
Svašta.
http://www.drugisvet.com/mozgani-na-off/k_frizerju_pa_ne.html
a tko pozno si ti to opazil …. mi smo pa vsi šli k frizerju zaradi tebe in drugega sveta