o barçi

objavljeno v vsakodnevnice

Pha, prhnem s filozofskim prezirom (nekako tako, kot je zadnjič zaničljivo zavil z očmi prodajalec v peugeotovem avtosalonu in me pahnil ob zid molka, ko sem mu omenil, da me zanima njihov najmanjši in najcenejši model), ko slišim koga strastno zaklinjati se na denimo Chelsea ali kako podobno moštvo, ki se je šele zadnja leta prerinilo med velike klube kot privatna lastnina fevdalcev z Vzhoda …
Za razliko od teh sem za Barcelono namreč navijal že kot negoden fantič, ali pa vsaj od leta 1982, ko je maestro mali zeleni na beograjski Marakani razbil rdečezvezdnike. Na izust znam še vedno tudi celotno žlahtno postavo ekipe, ki si je deset let kasneje pokorila evropski nogomet; evo: Zubizarreta, Guardiola, Ferrer, Bakero, Beguiristáin, Goikoetxea, Hagi, Koeman, Laudrup, Romário, Stojčkov. To so ti bili poeti in njihove tekme so bile kot epski spopadi na herojskih helenskih tleh!

Naslednjič, ko bom lagodno preživljajoč brezdelne dneve počasi koračil po mestnem tlaku katalonske prestolnice, moram obvezno obiskati stadion Nou Camp in tamkajšnji žogobrcarski muzej. Z neizmernim zadovoljstvom se bom še posebej pomudil pri treh letos osvojenih pokalih. 😀

sagrada

petindvajsetletnica

objavljeno v melodije, vsakodnevnice

Ljudje smo hrepeneča bitja, polni žaklji trdovratnih želja in še posebej obletnice pomembnih dogodkov nas delajo prevzete, raznežene in ganjene. Tako sem se včeraj tudi sam za nekaj časa globoko zamislil nad tem, kolikšni spoštovanja vredni številki videnih in slišanih bendov se je uspelo preriniti za časa častitljive obletnice v mojo percepcijo; v glavnem pa sem si v za uho blagoglasnem slogu privoščil brezdelno bolščanje na oder, izklopil čelna možganska režnja, ki skrbita za komunikacijo med strukturami jaza in spoznavnimi funkcijami ter se stiskal k skupku nekaj desetin osebkov, ki so izoblikovali porodniško kolonijo. In, niti ne tako poredko, iz blagega hmeljevega napitka v zapletenem postopku separacije izločil duha.

Ampak mirno se lahko opiramo na domnevo, ki nikakor ni v spotiko, da bom od tovrstnih rockovanj odsihmal abstiniral iz razloga št. 1:
– na rokfeštah srečam definitivno preveč žensk, ki so me v življenju prizadele
(hodil sem ta dan mimo njih molče kot ostriga, strumno in samozavestno, s čimer sem jim nedvomno pokazal svojo odločnost in neuklonljivost – o moji umnosti in pristni čustvenosti so jih bržčas že zdavnaj prepričala številna pisma, domislice in ustne izjave o bistvu kozmosa in sploh vsem);
… in razloga št. 2:
I’m too old for this shit. 😐


Brez milosti, pionirji radgonskega rocka.

P. S. Milostno čakajoč fotogalerije Borsteja in JaneGitane si najhujšo lakoto po fotkah potešite TULE. 😉 (omenjena dotična dodana v link, kakor tudi rubrika uf, koliko slik je šele tukaj!)

o friziranju

objavljeno v vsakodnevnice

Ljudi, katerih profesija je šarjenje po tujih glavah s škarjami, strojčki in britvicami, se od nekdaj raje na široko izogibam. Kljub temu pa me seveda vsake toliko časa (nekako dvakrat na leto) nemočna nuja po obisku frizerja vendarle zakrotoviči (no, v docela natančnem vsebinskem smislu prihaja zadnje čase vrla lasničarka kar k meni). Vzroka tega odklonilnega pojava ne gre iskati v kakšnem mladostnonostalgičnem revoltu do družbe, odtujenosti sodobnega neoliberalističnega sistema pa take fore, temveč so razlogi moje zadržanosti precej bolj tuzemske in pritlehne narave – pri tem duhamornem opravilu se namreč nikakor ne zabavam. Težko si predstavljam večje muke od tistega brezplodnega ždenja in topega zrenja s praznimi očmi v nevidni zrak pred sabo ter opazovanje lastnega trpkega obličja v ogledalu, medtem ko skrbni prsti v stari tradicionalni šoli poplesavajo po moji glavi in kosmi las žalostno omahujejo na tla. Dolgoletne izkušnje so me tudi poučile, da se s frizerji ne kaže kar tako spuščati v pogovor, saj se običajno vrtijo okrog enih in istih običajnih, vsakodnevnih in pravzaprav plehko nepretencioznih stvareh.
Oh, ali bo že kaj, saj ni treba toliko komplicirati, v sebi tožno tarnam, čeprav celoten proces podstriženja pri bogu zanesljivo sploh še ne poteka niti slabih pet minut.

V bistvu pa mi ne preostane prav nič drugega, kot da s tihim jadikovanjem in presunljivim toženjem ždim tam v svetem potrpljenju kot eden tistih nesrečnežev, ki jim je pač usojeno, da trpijo. 😐

vsi na rokfešto

objavljeno v vsakodnevnice

flajer

o naključjih

objavljeno v vsakodnevnice

V življenju se vse zgodi, samo hribi se ne srečajo. To je moja stara modrost, ki je nesporna in neizpodbitna in drži kot UHU lepilo.
Človek, obseden s premišljevanjem (kot recimo jaz), bo tako ob svojih globokoumnih in pretanjenih izvajanjih prav gotovo našel cel kup osebnih prigod, ki so vzbrstele iz spleta povsem običajnih naključij. Pred leti se mi je recimo zgodilo, da sem po zakotnih uličkah Brna iskal cenovno sprejemljivo prenočišče in naletel na hostel s tipično socialistično sivo zdolgočaseno notranjščino in rahlo smrdljivkastim zadahom. Edina svetla točka je bila nekakšna receptorka, mladenka precej simpatičnih fizičnih danosti, ki se je podpisovala kot Pavličkova
Naslednje dni sem potem s sopotnikoma preživel v Pragi, kajti Brno, to je pač treba povedati, ni lepo mesto. Pravi vzrok mi je že izhlapel iz glave, bržčas pa je bila kriva moja nežna in čuteča nrav, da sem se odločil, da tisti pridni receptorki iz živahne metropole v njeno južnočeško provinco pošljem pozdravno razglednico (resnici na ljubo je treba priznati, da sem zraven nakracal še nekaj sentimentalnih neumnosti). No, in ko smo s tistimi težkimi nahrbtniki prek ram zavili v neko preprosto trgovinico na praški železniški postaji, s tehtnim razlogom nakupa znamke za omenjeno razglednico, sem nanjo (na dotično Pavličkovo namreč, šele leto kasneje sem izvedel, da ji je ime Martina), sam bog ve po kakšnem naključju nabasal pri blagajni prav te nepomembne prodajalnice. (Samo za težo naključja običajnega vsakdana naj omenim, da je med mestoma 185 km razdalje, češka prestolnica pa ima že samo brez številnih turistov skoraj poldrugi milijon prebivalcev.)
Ne da bi se posebej zavijal v težko meglo nekakšnih globljih mističnih in simbolnih pomenov, sem osupli deklini v svojem dialektičnem materializmu lastnoročno izročil tisto toplih in iskrenih čustev polno kartico ter pohlevno kot govedo v klavnico odpeketal na svoj peron.

(Čez približno leto dni sem sicer potem od nje dobil celo e-pismo, vendar pa je najina korespondenca, ne da bi imela kakšen tehten ali poseben razlog za to, zamrla že po kakih treh mejlih …)

Danes pa berem o nekem srečnem Američanu, ki je samo dva dni po tistem, ko je na lotu zadel 181 milijonov, spoznal še ljubezen svojega življenja.
Kakšno neverjetno naključje! 😯

srecnez

slovenski klasiki

objavljeno v stripeki, vsakodnevnice

Slovenski klasiki v stripu” so monumentalen in boguvšečen zbir kratkih, večinoma satiričnih ustripitev največjih kulturnih dosežkov dežele, globinski prerez temeljnih del slovenske kulture skozi pikro oko najodličnejših narodnih podoborjev najbolj zavržene izmed vseh umetnostnih zvrsti, stripa.
Kje: Stripartnica Buch, Murgle
Kdaj: devetnajstega velikega travna ob 19. uri
Koliko: ušivih 17 enot evropskega denarja, na dan predstavitve pa še manj

sloklasiki

P. S. Z oholostjo vaškega veljaka in v neustavljivem zanosu sprejemajoč ovacije naj pripomnim še moj slikovni prispevek k pričujoči publikaciji (objavljen v ilustriranem žurnalu Mladina, leta Gospodovega ’93):

slo-klasiki

skoraj prezrta obletnica

objavljeno v vsakodnevnice

To četrtkovo popoldne sem se brez globljega smisla in pomena prekladal po svoji kamrici ter zapravljal svojo energijo v bolščanju v ekran in drugem topoumnem delu (glej sliko), ko me je v luči nizko stoječega rdečezlatega sonca prešinilo spoznanje, da sem ravno dandanašnji pred mnogimi leti pravzaprav privekal na ta planet. Tega sem se nenadoma zavedel tako, kot svoje čase Newton, ko je pristalo jabolko na njegovi glavi in dobil pri tem blago neumen izraz (glej sliko). Malce so me ob tem obšle tudi tople in vzvišene misli, a dovolj čudne, da sem tih in potrt zakoprnel, sprijaznjen z neizbežnostjo dogajanja.

Še eden tistih čudakov pač, ki dirjajo po maneži, ne da bi jim kdo kdaj zaploskal. Ali voščil. 😐

mojasoba

primarne potrebe 5

objavljeno v flešoteka

DODO