soška fronta

objavljeno v fotoblog, potepanja

verniki

objavljeno v vsakodnevnice

Nekoč davno sem gojil določene iluzije o človeški modrosti, prirojeni dobroti in pravični karmi, a so vsi ti vzvišeni ideali sčasoma klavrno propadli. Pravzaprav čutim skorajda občudovanje do ljudi, ki verjamejo v krščanske pravljice, se s spoštljivim zanosom pogrezajo v zavzeta kramljanja o Bogu Očetu in njegovi dobrodušnosti ter z zametki nekakšnega znanstveno-filozofskega mišljenja razlagajo eterične sfere nebes. (Kakšno drugo globoko verujoče ljudstvo bi jim sicer zagrizeno oporekalo, da je nebo hladen in pust kraj, kjer se po smrti mudijo le tisti, ki so v življenju povešali glave. To pa seveda nikakor ni najbolj privlačna destinacija za živahnega moža, kakršen sem prvoosebni dotični.)
V popolno temo frapiranosti pa zdrknem, ko slišim kakega sicer povsem razsodnega človeka z vso predano zavzetostjo brezsmiselno navijati za katero od političnih strank in opcij. Z medlečimi pogledi (kot bi pripluli izza dolgih trepalnic zaljubljenih deklic) znajo le-ti hrupno, vihravo ter z biblično usodnostjo hvaliti svoje partijske liderje in z vso apokaliptično grozo omenjati tiste druge (čeprav imajo oboji, vsaj kar se mene tiče, v v ustih polno istih besed, ki pa so same prazne marnje).
Včasih poskuša kateri te svoje ideje in prepričanja (recimo kot britev ostro domnevo, da bi v primeru vladavine onih drugih posledice čutili ne samo naša država in celotna Evropska unija, temveč tudi Amerika in Kitajska in da bi taka katastrofa, kriza vseh kriz, postavila pod vprašaj konec sveta in bi morali graditi civilizacijo spet od začetka) vtepsti v glavo trmoglavcu, ima pa pri tem le malo uspeha. Takrat mi pač ne preostane drugega, kot da pri sebi izpeljem nekatere ostre povezave med pojavom kretenizma in tukajšnjim zarodom ter topo odšepam svojo pot. Kajti jaz sem fantastičen optimist, kar se raznih volitev in referendumov tiče (o moji prisotnosti na te vrste nategovalnih zletih namreč že celo desetletje ni ne duha ne sluha). Moje geslo ostaja slej ko prej: “Nekaj se bo že izcimilo.” 😕

grünt

objavljeno v vsakodnevnice

Bitka pri Lexingtonu se je odvijala v sredo leta 1775, najbolje pa sta se odrezala kdo drug kot slavni Paul Revere in ameriška milica … Beseda tukaj seveda teče o popolnoma nebistvenih stvareh. Prav je tako, saj nas nebistvene reči pripeljejo do bistvenih. In bistveno je namreč, da sem taistega dne dvesto-in-nekaj let kasneje sploh prvič obiskal svoj grünt, ki ga imam na drugi strani Mure, tam kjer poneha primestni hrup in kjer nad pomladanskimi cvetlicami metafizično brenčijo avstrijske mušice. To je neka taka nepomembna hostica in krpica zemlje z vsenaokrog v nebo poganjajočimi raznimi koprivami, robidovjem, ščavjem in podobno neuporabno vegetacijo.

Bom pa nekoč ta košček spokojne jodlarsko-provincialne gmajne prekopal in zrahljal prst, iztrebil kamenje in korenine, si postavil skromno kolibo, gojil merjasce in prideloval trto. Morda bom dodal še kak gospodarski objekt, recimo lopo za orodje in osebno orožje. Ob večerih se bom nato v puščavniški samoti popolnoma predajal ustvarjanju, kadil pipo ter si zastavljal vprašanja o naravi svojega početja in razmerju do drugih momentov stvarnosti. To bo, širše gledano, moj spopad z naravo sveta. 😎

rokenrol

objavljeno v fotoblog, vsakodnevnice

Neko soboto popoldan je v naše malo misto prispel rokenrol.

Tu živi in kraljuje še dandanašnji. 🙂

primarne potrebe 4

objavljeno v flešoteka

MANGER

o spomladanski utrujenosti

objavljeno v vsakodnevnice

Dobra novica je, da se bodo preznojena telesca, ki slišijo na ime FC Barcelona, očitno spokojno sprehodila do polfinala Lige prvakov. Slaba novica je, da v Litvi ne bo igral naš izkristaliziran NHL talent. Dobra novica je, da je zima odplundrala in je končno nastopila tista težko pričakovana (topla) pomlad. Slaba novica je, da je s sabo pripeljala resen objektiven problem, t.i. spomladansko utrujenost.
In tako sem se tudi jaz, človek preproste igrive hudomušnosti, ki so mu domislice vedno švigale kot čebele v čebelnjaku, znašel v primežu ustvarjalne lenobe in potonil v tolažbo niča. Občasno me obiskujejo radost, potrtost in koprnenje, večinoma pa bivam, prepuščen minevanju ter čakam trenutek, ko bom spet veselo brezplodno razkladal svoje neurejene in kot veter spremenljive misli.
Do takrat pa malo glasbe:

primarne potrebe 3

objavljeno v flešoteka

PIPI