o vagabundstvu

objavljeno v potepanja, vsakodnevnice

Obstajajo kraji, kamor nas neka nevidna sila vleče večkrat in kjer se počutimo bolj domače, sproščeno, kot bi prihajali v prastari domači kraj. Kot da bi na teh mestih lahko načrpali neko posebno gorivo in zacelili rane raznoterih krvavih bojev prozaičnega vsakdanjika. V mojo dušo se je tako recimo močno zasidralo koprnenje po deželah onstran nekdanje železne zavese, še posebej po pregovorno trdoživih tajgah bivše Sovjetske zveze. Zakaj je temu tako, ne bi znal povedati, kajti jaz sem vol, ki se ne spozna na te reči (na svetu je tudi sicer grozljivo veliko stvari, ki jih ne kapiram).

Na takih svojih vagabundiranjih potem tovorim poleg solidne fotografske le revno in najnujnejšo opremo in sem sploh v vsakem pogledu kaj beden popotnik. Se pa sporazumevam v vsaj petih jezikih in narava me je obdarila s kar prijazno ter priljudno čudjo. Moja tovarišija na vandranjih tako torej ni samo družabna, ampak tudi koristna pridobitev. Seveda pa mora slučajnospoštovani sopotnik prihajati iz vrst bližnjih mi kameradov, kajti zapletenost občasno utrujajočega značaja v mojem majhnem čudnem svetu utegne biti za neposvečene v marsikaterem pogledu povsem nerazumljiva.

BeTeK, pa oni drugi B., Fantastikus United, Cimer, zlatolasi bradatež iz stripov, Willy … popotni družabniki, moji dragi vanderspurši, s katerimi sem prenekatero potepanje pokronal s kakšno pametno traparijo in ki so znali blagovdano prisluhniti, kadar sem jim razlagal svoje teorije o tem, kako je kako stepsko ljudstvo poromalo iz te ali one osrednjeazijske pokrajine. Navsezadnje so se celo vsi izvili iz teh mojih pretečih krempljev postopaštva ter postali normalni zakonski možje.
Zaključimo lahko torej s prvo budistično splošno resnico, ki pravi, da v življenju ni nič trajnega in da se vse dialektično spreminja. Le jaz in moj družabni stan ostajava trdna stalnica. Kot zvezda Severnica, okoli katere kroži celo vesolje. 😕

« Previous Page