o knjigah

objavljeno v vsakodnevnice

Ne vem, če sem že omenil, da sem eden tistih osebkov, ki jih družba gleda postrani, a jim nima hkrati nič za očitati. Če bi kdo recimo slučajno stopil v mojo skromno kamrico, ki se šibi pod težo raznoterih knjig, bi me utegnil zmotno imeti celo za kakega intelektualca. Nekakšni listi, tiskovine in učbeniki ruščine, ki se je učim, čeprav bolj počasi, zasedajo predale, police in mizo pod edinim oknom, kot bi razneslo nacionalno biblioteko. Nabralo se jih je teh publikacij precej, na desetine, bi rekel, težko se ločim od njih (nekaj knjig iz lastne produkcije in osebne konstrukcije sem bil v preteklosti podaril krasoticam, dasiravno mi je zdaj za večino žal). Trenutno berem tri bukve naenkrat in pa “Burma Chronicles“, ki je strip. To je tudi moja najljubša knjiga in pa še ena, ki sem jo nekam založil.
Branje in posledično razmišljanje ob prebranem je dejavnost, ki zahteva precej vlaganja, posvečati se ji je treba po več ur na dan. To je, lahko bi se reklo, olimpijska panoga. Vodi pa žal vse to hkrati tudi v bolezen pretiranega razmišljanja, ki prinaša nesrečo, samoto in revščino. Tako razčlenjujem prebrane stvari in poskušam razumeti, kako in kaj drži vso to norišnico skupaj ter si s tem le še pomnogoterim že tako številne skrbi.
(Poznam recimo na kupe bedakov, ki nič ne berejo in ne razmišljajo in verjamejo temu, kar jim trobijo mediji. In volijo. 🙁 )

A listek z izpisanimi avtorji in naslovi del v žepu je napoved nadaljne krepitve tovrstnih tendenc in nadaljevanje razjedanja akademskega dvoma (kvečjemu lahko v sebi dobro omenim, da sem rano na dvanajsterniku pridelal že pred leti, pa tudi nekaj belih las že imam) …

rezija

objavljeno v fotoblog, melodije

primarne potrebe 2

objavljeno v flešoteka

PROUT

gorečíca

objavljeno v vsakodnevnice

Vsi veliki umi tega planeta so bojda že pomrli in tudi jaz se ne počutim nič manj klavrno. Močno me namreč zbada pod rebri in v pleksusu solarisu, delovnemu območju tretje čakre.
Tolažim se, da je za črvičenje po drobovju bržkone kriva maloprej pokonzumirana italijanska kvašena specialiteta z anarhistično nametanimi plodovi morja (molčečimi klapavicami, lovkami bledokožnih kalamarov, drobno nastrgano tunino, nasekljanim česnom in peteršiljem v olivnem olju ter s konico repka navzgor zavihanim škampom) in hmeljev napitek, ki sem ga v pijanskem pohlepu zlil niz grlo. Hkrati pa povsem posvetno in milostno upam, da mi ni morebiti počil želodec (s štorijo o enem takem nesrečniku, ki so ga komajda še pravočasno hospitalizirali, mi je sinoči napolnila glavo sodelavka in že takrat so me ob tem spreletavale številne nemirne misli). Kajti z njim – z mojim želodcem namreč – planiram v bodočnosti še velike skupne projekte raziskovanja vsega lepega in plemenitega, kar ponuja življenje. 😐

primarne potrebe 1

objavljeno v flešoteka

MERDE

o zapisih na blogu

objavljeno v vsakodnevnice

So dnevi, ko ima človek v črepinji kup besed (ena misel prinese drugo s seboj, dokler se jih ne nabere cela množica), pa nobene ne spravi iz sebe. Kajti z besedami in mislimi je nasploh treba ravnati počasi in skrajno potrpežljivo – ko se pojavijo nekje zadaj v betici, jih moramo najprej lepo vzrediti, da zrastejo in dozorijo ter jih šele nato privleči na svetlo.
Tako je snov (včasih je lahkotna in svetla kot poletni dan, spet drugič zaradi obilice preglavic pogreznjena v težko temačnost), primerno za zapis, treba najprej majčkeno požgečkati, jo zbezati na plan, malce obdelati, nato pa – ko je že velika in zrela – hop! iz glave in ven na blog z njo, da narašča čedalje močneje in se stopnjuje v fantastičen crescendo čustev in dogodkov, ko trepeče ozračje in je komaj še mogoče razločevati posamezne besede!

Zgodi pa se, da po taki raspaljotki ostanemo na koncu tudi brez sporočila. 😕

veka dogodifčina

objavljeno v vsakodnevnice

… kokeca Pico Pacoja in zafca Hanze
(by Šestičjaki)

o pomladi

objavljeno v vsakodnevnice

Obče znano dejstvo je, da ženske ne govorijo istega jezika kot mi moški. Seveda uporabljajo iste besede, smisel pa, ki tiči za temi besedami, je zmeraj nejasen in dvoumen.
Tako se zna od časa do časa dogoditi silno razgiban boj za razum povsem trčenega človeka – če dotični epizodo kolikor toliko srečno preboli ter po krajši dobi okrevanja spet doseže ravnotežje s samim seboj, gre zahvala za to največkrat izključno Velikemu Krmarju.

Prihaja pa v lahnem drncu v naše spokojne kraje bojda pomlad, letni čas, ko se je treba še prav posebej previdno izogibati ledeniško modrim očem in glasu, ki zna v ušesih s podobnimi budalostmi obsedenega človeka zveneti tako, kot bi angelci svirali na piščali. Kajti lepe ženske spadajo med največje nevarnosti, ki lahko človeku prekrižajo pot.
Howgh!

vislice


Z današnjo objavo bom poskušal dokazati, da nekje v globinah moje duše vendarle še tli tiha naklonjenost dejavnosti, ki sem ji v preteklosti posvetil premarsikateri dan. Že mnogo vodovja je namreč preteklo od takrat, ko sem, poln veličastnih zamisli, ustvaril zadnjo spletno igrico. Meja Kolpa. Oziroma, vsaj v tem konkretnem primeru, meja Mura. Reka Mura je namreč ostra geografska meja, ki slovensko ozemlje nekdanje Kocljeve države deli na dve pokrajinski jezikovni različici iz panonske narečne baze: prekmurski in vzhodnoštajerski jezik. No, meja med Karantanijo in Spodnjo Panonijo je 874. l tekla po Slovenskih goricah in prav tam še danes teče meja med zahodnim in vzhodnim slovensko-goriškim podnarečjem (slednje recimo, če še ne veste, ohranja kolikostno nasprotje med starimi dolgimi cirkumflektiranimi in akutiranimi samoglasniki).

S precejšnjo zanesljivostjo lahko torej oznanim prvo flash igrico v vzhodno slovensko-goriškem podnarečju. Najdite naše besede ali pa obvisite na gavgah. 😎

flashKIno 09

objavljeno v vsakodnevnice

Mednarodni festival flashKIno je prireditev, na kateri se bodo v nekaj naslednjih dneh vrstile projekcije animacij, otroških risank, parodij, smešnic, interaktivnih projektov, iger in mrežnih strani, izdelanih s programi Flash. Kriteriji za vključevanje animacij v prireditev flashKIno so bili inovativnost, izvirnost, hudomušnost, spletna popularnost in sporočilna moč animacije, projekcije pa bodo na ogled od prvega mraka do jutranje zore, iz avta ali peš …
Glede na vse zapisano torej moje malenkosti enostavno pač ni bilo mogoče spregledati. :mrgreen:

Next Page »