o nevarnostih

objavljeno v potepanja, stripeki

trot

objavljeno v vsakodnevnice

trót -a (m) 1. čebelji samec: biti len kot trot 2. kdor ne živi od lastnega dela, ampak na stroške drugega: tega trota ne bomo več redili 3. omejen, neumen človek: pusti tega trota, saj ne ve, kaj govori

(Mimogrede, to je 500-ta objava na tem blogu. Zbogom in hvala za vse komentarje! 😉 )

helsinki-tallinn

objavljeno v flešoteka, potepanja

pot bojevnika

objavljeno v vsakodnevnice

Ljudje ponavadi vidijo življenje kot serijo blaženosti in prekletstva, bojevnik vidi vse kot izziv.

Bojevnik svojega pravičniškega meča ne zmore prav dolgo svaljkati med dlanmi, temveč v vsej svoji hrabrosti neustrašno plani na Sovraga ali njegovega hlapca, pa čeprav je ta v primerjavi z njim velik in mogočen kot ruska državniška limuzina, ga pokori in izroči v nadaljno termično obdelavo.

Zen bojevnik ne zapravlja besed z metafizičnimi špekulacijami o reinkarnaciji, zakonu kozmične karme ali posmrtnem življenju, ampak stvari stoično sprejme take, kot pač so. Kljub temu pa se zadnje čase, izgubljen v nedoločljivem razpoloženju, precej pogosto zalotim pri razmišljanju, ali ni morda v tem stanju mračne in čutne energije vseeno najbolj modro postaviti svojo katano nekam v kot, se uleči na pograd in preostanek življenja preživeti preprosto strmeč v strop.

Slabo je, ko eno postane dve. Na samurajevi poti ne bi smeli iskati drugega. To velja tudi za vse drugo, kar se imenuje Pot.

ukrajina

objavljeno v potepanja, stripeki

o valentinovem


Zdrav razum pravi, da človeku ni treba slediti ravno vsakemu nagonu in zalezovati prav vsake ženske, ki mu je všeč. Ampak za kakšno se pa že velja potruditi. Čeprav se največkrat izkaže, da je dotična ne le iz kaste nedosegljivih, temveč za nameček še zvesta Sovragova dekla. Ugnati je ni možno, zato je najpametneje zapovedati umik. Nekoč bo že upravičeno deležna hude in stroge kazni.

mislec

objavljeno v vsakodnevnice

Velik mislec sem, takorekoč mislec in pol, razmišljam in tuhtam lahko po cele dneve in noči. Filozofsko navdahnjen ponavadi že navsezgodaj sklenem, da bom mislil na kakšno stvar in ji čez dan prišel do dna. Potem tonem v globoka premlevanja in svoja razmišljujoča česnanja gonim v neskončnost ter si izmišljujem vse sorte stvari, ki se jih sploh ne da razložiti, dokler se mi v glavi ne zgodlja.
Mogoče bi moral edinole te svoje misli in občutke in hrepenenja namesto na blog pisati na straniščni papir, da bi bile vsaj za kakšno rabo. 😐

svečan-o

objavljeno v vsakodnevnice

Približno dve leti nazaj se je zgodilo, da sem imel v določenem trenutku poleg nekaj odvečnega časa v rokah prazen nič. To praznino niča sem po znamenitem načelu nedoločljivosti zapolnil z ustvarjanjem bloga, ki je tako postal zapolnitev niča in hkrati njegova izpolnitev. Dvoje pomladi kasneje je blogič zrcalo smisla, poglabljanje življenske izkušnje in širjenje zavesti po eksponentni krivulji; moje malo močvirnato in nekoliko otožno pribežališče, ki slučajnospoštovanemu obiskovalcu ne ponuja nikakršnih umetniških ali humanitarnih vsebin. Čeprav se tudi iz takih povsem posvetnih tem v zapletenem postopku separacije občasno izloči kakšna z izrazito bivanjsko tematiko …
(Skrajno narcisoidno in neskromno včasih rad pomislim celo, da je moje bloganje vzvod, ki varuje človeško družbo na Zemlji pred popolnim razkrojem ter vliva obupan strah v kosti Sovraga in njegovih hlapcev.)

Hkrati sem nadmočno ponosen, da se je iz tirov dolgočasnega vsakdanjika normalnežev uspela izkobacati četica pametnih in duhovitih ljudi, ki v življenju očitno nimajo koristnejših opravkov, kot komentirati moje beležke (ti osebki sicer živijo tudi v resnici, a so obenem imaginarni liki, ki sem si jih izmislil ob ustanovitvi bloga).

In tako se tolčemo naprej. 😕

žavcarjev vrh

objavljeno v vsakodnevnice


pot


info


koča


šerpa

o ezoteriki

objavljeno v vsakodnevnice

Morebiti sem kljub svojemu videzu globoko premišljujočega moža res zgolj precej omejen subjekt, takorekoč čisto navadna človeška drobnica iz vzhodnih provinc. Nikoli, ampak res nikoli namreč nisem zaštekal koncepta elegantno preprostega procesa zdravljenja Zemlje (šlo naj bi za premagovanje energijskih blokad, ki ovirajo pretok življenjskih sil), ki ga je dobitnik osrednje slovenske nagrade za likovno umetnost ❗ patentiral kot litopunkturo. Nekih bistvenih sprememb na bolje od takrat, ko na ključnih točkah sveta stojijo njegove kamnite kompozicije, namreč ne zaznavam; pravzaprav se mi zdi ta planetek kljub temu vsaj enako, če ne še bolj zajeban kot prej.
(Zelo podobno tudi nikoli nisem začutil Coelhove genialnosti, medtem ko sem nad Castanedinimi modrostmi obupal že po nekaj trudoma pozorno prebranih straneh in se, kot nekdaj brata Coen, vprašal kdo je tu nor.)

Spet drugi zdravijo univerzum, ta ogromen in nadvse zapleten organizem z informiranimi kozarci in oživljanjem vode s subtilnimi energijami, vibracijami in kodami, svetlobnimi NLP nihali, ki samodejno harmonizirajo fizično in energetsko telo, z orgonskimi sevalniki, ki bojda odpravljajo vzroke vseh bolezni, eloptičnimi antenami, svetlobnimi puščicami in drugo najnovejšo radionično tehnologijo. V vsej svoji plehkosti razumem pač samo to, da je to new age ali-kakorkoli-ga-že-imenujemo gibanje zajadralo v povsem praktične podjetne vode ter postalo prava industrija, ki letno ustvarja lepe prihodke raznoraznim zdravilcem, vedeževalcem, astrologom in gurujem …

Po drugi strani pa je seveda moralno nedopustno naivnežem dovoliti, da obdržijo svoj denar. 😕

Next Page »