kratka eksistencialistična fabula

Mrak je že malce legel na zgodnjespomladanski dan, ko se je pričel na debelo topiti že zamazan sneg in so stranpoti postajale lepljivo blatne. Slehernik, recimo mu Jevdokim Osipovič, razmišljujoče bitje s poglobljeno notranjostjo, a obsojen na životarjenje v državni službi in odrinjen od sleherne reproduktivne funkcije, je samotno ždel v neki krčmi, počasi srebal že svoj tretji vrček kvasa in se za trenutek močno zamislil (imel je pač takšno navado). Z zanj značilno neponarejeno grenkobo je iskal splošni situaciji primerno besedo, ki pa je prav ta dan ni našel na svojem seznamu. A vprašanje je kar strmelo vanj …

Tedajci so k njemu prisedli trije preprosti mužiki, veseljaki v krznenih kučmah z navzgor zapentljanimi naušniki, naročili zapitek ter mu s srečnim in zanesljivim glasom jeli pripovedovati o vzvišenih pojmih (junaštvu, patosu, pogumu, morali, nravnosti, higieni, ginjenosti, zanosu), o življenju in sploh vsem. Zraven teh pripovedi so veliko pili in v stanju precejšnje nenaravne veselosti, ki je sledilo, je Jevdokimova duša spet postajala omledna in hrepenljiva. Kajti duša je pravičen sodnik in prepozna malenkosti.

(zgodilo se je 30. prosinca leta Gospodovega)

Comments are closed.