domovojevi paberki

Tako nekako sem si zamislil svoje lagodno, a ustvarjalnosti polno življenje: biti predsednik, glavni tajnik, blagajnik, ustanovni in edini član Odbora za lepe umetnosti. A se ni izšlo. Nobenih primerov lepe umetnosti ni in tudi ne pametnih razlogov, da bodo kdaj sploh obstajali.

—————————————————————————————————

V arogantno ravnodušnem Odgovoru me je še najbolj zabolel zadnji stavek.

————————————————————————————————

Filozofsko vprašanje zla: zakaj se brezpogojno slabe stvari dogajajo brezpogojno dobrim ljudem? Saj se ne, dogajajo se celo meni.

2 Comments to 'domovojevi paberki'

Subscribe to comments with RSS

  1. 1danica MonsterID Icon 1danica said,

    A ni to bolje, kot da se človek prenareja in ti iste stvari ugotoviš šele veliko kasneje? Govoriti, kar se od tebe pričakuje, namreč včasih sploh ni težko. Saj ne, da vem, za kaj gre, ampak občutek imam, da to ni edini možni odgovor in da lahko kakšen boljši stavek še pride.

  2. domovoj MonsterID Icon domovoj said,

    Če imaš v življenju to srečo, da te nekdo ljubi, potem moraš, si mislim, to vsekakor vsaj spoštovati. Zaboli pa človeka prav to nespoštovanje, ta lahkotna brezbrižnost, apoteoza nonšalantnosti …

    P. S. Ko sem danes razmišljujoč brez vsake smeri in določene teme, zgolj sledeč besede in misli, kakor pač same priplujejo, zakoračil v javni lokal, je prišlo do naključnega Srečanja, za katerega sem upal in računal, da do njega ne pride nikoli več. Mi kismet na ta način sporoča, da stvari vendarle še niso razčiščene ali pa se iz mene preprosto sistematično norčuje? 😐

:: Trackbacks/Pingbacks ::

No Trackbacks/Pingbacks