kratka eksistencialistična fabula

objavljeno v vsakodnevnice

Mrak je že malce legel na zgodnjespomladanski dan, ko se je pričel na debelo topiti že zamazan sneg in so stranpoti postajale lepljivo blatne. Slehernik, recimo mu Jevdokim Osipovič, razmišljujoče bitje s poglobljeno notranjostjo, a obsojen na životarjenje v državni službi in odrinjen od sleherne reproduktivne funkcije, je samotno ždel v neki krčmi, počasi srebal že svoj tretji vrček kvasa in se za trenutek močno zamislil (imel je pač takšno navado). Z zanj značilno neponarejeno grenkobo je iskal splošni situaciji primerno besedo, ki pa je prav ta dan ni našel na svojem seznamu. A vprašanje je kar strmelo vanj …

Tedajci so k njemu prisedli trije preprosti mužiki, veseljaki v krznenih kučmah z navzgor zapentljanimi naušniki, naročili zapitek ter mu s srečnim in zanesljivim glasom jeli pripovedovati o vzvišenih pojmih (junaštvu, patosu, pogumu, morali, nravnosti, higieni, ginjenosti, zanosu), o življenju in sploh vsem. Zraven teh pripovedi so veliko pili in v stanju precejšnje nenaravne veselosti, ki je sledilo, je Jevdokimova duša spet postajala omledna in hrepenljiva. Kajti duša je pravičen sodnik in prepozna malenkosti.

(zgodilo se je 30. prosinca leta Gospodovega)

modra misel zelenega yode

objavljeno v flešoteka

mali psihološki panoptikum

objavljeno v vsakodnevnice

ali KAKO SEM DOBIL M IN SI VZEL P

pivo – Po eni teoriji naj bi pivo nekemu Egipčanu poslala boginja Izis. Po drugi naj bi ga izumil Praslovan, kot stranski produkt neuspešnega poskusa pridobivanja sekundnega lepila. Kdorkoli že, tip si zasluži spomenik.
potepanja – Meni jako ljube avanture, za katere je nujno potreben pasport oziroma potni list. Biometrični, zaradi zoprnih Američanov …
pes – Vsem trem mojim psom je bilo ime Bobi. Tudi samički.
prosveta – Moja je osveta.
ping pong – Igra, ki zahteva veliko koncentracijo, razvito koordinacijo, eksplozivnost, vzdržljivost, gibljivost in reflekse. Vse, česar nimam.
plagiator – V pomanjkanju lastnih idej rad kradem tuje. Kajti Bog ljubi plagiatorje, Bog je prvi plagiator. Tako je namreč napisano: “In Bog je ustvaril človeka po svoji podobi.”
prva petletka – Parodično političen pamflet, primarni poskus papirnate podobične proze podpisanega.
pitbull – Moje astrološko znamenje. Bik v klasičnem in pes v kitajskem zodiaku.
polderji – Drugi najboljši blog na svetu. 😉

športnik

objavljeno v vsakodnevnice

Kaj storiti, če nenadoma ugotovite, da vaš paradni forehand spin udarec po diagonali ni več v sinhronizaciji s celotnim telesom; da med vznesenim udrihanjem po žogicah vse prečesto pozabljate, da jih je treba udarjati tangencionalno in da je vaša energetska poraba sčasoma postala limitirajoč faktor pri igranju? Da o izredni miselni stabilnosti nasproti stoječih mladcev, ki si čvrsto stoječ v obrambi strastno izmišljujejo vse mogoče odpore, da smejo in morejo na koncu zmagovati, niti ne govorim …
Logično je, da najprej pomislite na zamenjavo trenerja (malce težje izpeljivo, če ga, tako kot je to v tem konkretnem primeru, sploh nimate), menjavo kluba (pomislite denimo na Traktor iz Čeljabinska) ali pa kar na menjavo celotne športne panoge.

Lahko pa se namesto tega raje lotite postrekreacijskega znanstvenega programa, ki ugotavlja, ali ste vsaj v gostilniško-pivskih aktivnostih še zmeraj med TOP 5. Ta teče tako, da omizje naroča runde in poskuša iz njih izstisniti ultimativno bistvo. Program se lahko razglasi za izrazito uspešen, če ste med zadnjimi, ki so padli pod mizo.
Tako bodi.

belorusija 2

objavljeno v potepanja, stripeki

stari mizantrop

objavljeno v vsakodnevnice

Njega dni je v našem predmestju, v svoji skromni bajtici samotarsko ždel stari mizantrop, v preprosti ljudski zlobi Trepetlek imenovan. Še prav dobro se spominjam njegovega že močno izžetega obličja, pa tistega vonja, ki je vel iz njegove ponošene obleke (bržčas po naftalinu in skromnem obedu, mogoče kaki repi ali korenju, malo pa je že dišal tudi po vosku in krizantemah), predvsem pa njegove vzkipljive jezljivosti. Vedno ko je Trepetlek (sicer bolj poredko) nerodno opotekaje zakolovratil po ulicah našega malega mista, se nas je za njim kot jata zloveščih vran takojci zbrala tolpa lokalnih paglavčkov ter z grozo in navdušenjem v razburjenem cviležu kričala: “Trepetlek, Trepetlek gre!” Njegove drobne ptičje oči so z nenavadno ostro hudobijo in pozornostjo kar švigale po malih pobalinih, z zanj značilno razdražljivostjo, patološkim izbruhom nekontroliranega besa pa je z od jeze klecajočimi nogami in drhtečimi rokami vihtel nad glavo svojo betežniško palico ter s spačenim obrazom in z groznim rezkim glasom krakal neke svoje kletvice. Nas pa je preveval globok občutek velike pustolovščine in neizmerne nevarnosti, pa čeprav nas je v bistvu preganjal samo nekakšen kruljav eremit in vaški posebnež.
Kaj in zakaj ga je pehalo v tiste živčne zlome, polne ponorelega besa, smo lahko vsi samo ugibali. Včasih, ko nam je zakrotovičila domišljija, smo si v mislih predstavljali vse mogoče in Trepetlek je bil v teh legendah, kamor je vsak rad pristavil tudi svoj lonček, tragična žrtev mnogoterih vojn, od soške fronte do bitke na Sutjeski. Ja, smo modrovali, tako se lahko v človeškem bitju skozi leta nabere toliko in takšnega gneva, če je duša trpinčena.

Po skrbnih in dolgotrajnih proučevanjih sem se dokopal do dobro utemeljenega spoznanja, da z vsako levitvijo vse bolj in bolj postajam ljudomrzniška reinkarnacija starega Trepetleka. 😐

domovojevi paberki

objavljeno v vsakodnevnice

Tako nekako sem si zamislil svoje lagodno, a ustvarjalnosti polno življenje: biti predsednik, glavni tajnik, blagajnik, ustanovni in edini član Odbora za lepe umetnosti. A se ni izšlo. Nobenih primerov lepe umetnosti ni in tudi ne pametnih razlogov, da bodo kdaj sploh obstajali.

—————————————————————————————————

V arogantno ravnodušnem Odgovoru me je še najbolj zabolel zadnji stavek.

————————————————————————————————

Filozofsko vprašanje zla: zakaj se brezpogojno slabe stvari dogajajo brezpogojno dobrim ljudem? Saj se ne, dogajajo se celo meni.

arif heralić sporoča


fisheye fotogalerija: zima

objavljeno v fotoblog

prvi sklep nula-devet

objavljeno v vsakodnevnice

Do popolnosti lahko razumem, da s svojo vedno tlačansko pogrbljeno postavo in racasto hojo zbujam videz pohlevno nenevarnega revšeta ter niti slučajno ne veljam za družbeno privlačno, kaj šele poželenja vredno osebo. Tudi to mi je jasno, da so precej raje slušljive himne ljubezni in gruljenje o vzvišenih pojmih, polno skrivnostnih začimb in da, po drugi strani, moje brezpredmetno klobasanje, nizanje in kopičenje nekompatibilnih pojmov, kategorij in sintagem v absurdne pomenske zmazke samice prej odvrača kot privablja. Ampak naslednji, ki uporabi zlajnano besedno zvezo predober si zame lastoročno zavozlam jajčnike, tako mi svih bućkuriša moga dede apotekara! Na selektiven spomin (“Ah ja, saj je samo zgodovinska anekdota. Prenapihnjeno. Retorično vprašanje. Kar pozabimo raje na to.”) torej nikarte ne računajte več. Ya basta!

Next Page »