kulturni dan

objavljeno v vsakodnevnice

Cenjeni slučajnospoštovani,

v čast mi je obvestiti Vas o dogodku, ki sem mu bil nepristranska priča v razgibani, z dolgo kulturno zgodovino bogati evropski metropoli. Kot vrhunec velecenjene kulturne ponudbe ter poudarek visokega glasbenega sloga cesarske prestolnice so z zanje značilno ognjevitostjo in odvratno nravstveno razpuščenostjo na prednovoletnem koncertu nastopili nepozabni The Bloodsucking Zombies from Outer Space ter nam, zabušantom istega kalibra, kot celota zapustili mogočen in očarljiv vtis.
Iščoč v repertoarju različnih okoliščin primerno odjavno besedo, se do prihodnjega leta beležim s posebnim in najodločnejšim globokospoštovanjem.

Vaš vdani domovoj, sluga pokorni

voščilo defetista

objavljeno v flešoteka

domovojevih sedem

objavljeno v vsakodnevnice

Po spletu je te dni opotekajoče zaokrožilo verižno pismo, ki se mu po skrbno načrtovanem vrstnem redu kot čreda topoumnih ovac pridružuje vse več blogerjev in ki od nas nesrečnih debilov zahteva, da o sebi napišemo kolikor toliko objektivnih 7 resnic. Po Sparkičini priprošnji in po kratkem premisleku sem ugotovil, da gre pri tem vendarle za absolutno metodo spoznanja totalnosti, pri kateri razum doseže utemeljeno trditev o sebi (self), o svetu in o Bogu:

1. Ponavadi ne visim s stropa, ampak se dotikam stene ali se zalezem v špranje, zato me je tudi redkeje opaziti.
2. Moj glas se v svojeglavem poudarku in zateglosti vsebinsko giblje med melanholičnostjo na eni strani in izrazitim optimizmom ter šaljivostjo na drugi in je tako stilsko nadvse primeren recimo za interpretiranje dobrodušno godrnjavih medvedov. Dokazano.
3. Še nikoli v življenju nisem skočil s skakalnice (v vodo, kakopak), kaj šele, da bi ob tem izvedel trojno pirueto s hkratnim, dvojnim akslom.
4. Včasih moji možgani zaznajo alkohol in odprejo pot do nekaj manjših svoboščin – takrat znam v primerno razpoloženi družbi otresati tudi premetane kosmate šale. To je bolj ali manj sila zabavno. Bolj zame in manj za družbo.
5. Ob britju si najraje zapojem tisto znano Io sono un pikolo Ojdipči.
6. Od vseh vplivnih osebnosti globalnega javnega življenja bi se najraje rokoval s Taličnim Tomom.
7. Držim se načela, da je delo eden od bistvenih razlogov za nesrečo človeštva, pri čemer je drugi ljubezen. Večinoma pa ždim v v stadiju, v katerem sta oba elementa sicer prisotna, toda medsebojno pomirjena.

Pravila nalagajo, da štafetno palico predam naslednji sedmerici po svojem izboru. Na vrsti za obiranje globokih sadov svojega premišljevanja o samozavedanju so torej Smorny, Borste, prva rezerva Mostly Harmless (Žablonski me je namreč nadvse prebrisano prehitel po desni), Jana Gitana in trije dedi. Zgodovina vas, vsaj v anekdotičnem smislu, ne bo pozabila! 😉

božična dialektika

objavljeno v vsakodnevnice

Spominjam se, da smo kot pokavci kvaliteto filmov merili po kvantiteti streljanja v njem. Več je bilo pokanja in patetičnega umiranja, višje na rang lestvici priljubljenosti je bil film. Če pa je denimo Bud Spencer še prav posebej hudomušno speštal gepis kakšnega zlikovca, pa smo od silnega mrzličnega heheta in nekontroliranega navdušenja zraven spuščali še tople rumene kapljice v svoje bombažne gatke. Dandanes se ob teh turobno zmazanih štosih kvečjemu kislo nasmehnem.
Povedati hočem pravzaprav to, da tista Engelsova objektivna in subjektivna dialektika razlagata zakone gibanja, razvoja narave, družbe ter tudi človeškega razmišljanja tako, da se ta krožna gibanja ne povrnejo natančno nazaj na mesto in ne ustvarijo popolnega kroga, ampak se namesto tega razvijajo v nekakšni spirali. In da je morda čas, da se pravzaprav zategadelj na nek način celo opravičim vsem tistim, ki jim zgolj zaradi spomina na stare dobre čase tudi letos ne nameravam odgovarjati ali se zahvaljevati za voščilnice, ki se mi jih v topi zvestobi pošilja vsak konec decembra.

Toliko v vednost, da me ne bi imeli le za neotesano bitje, indoktrinirano s Cankarjevim sindromom zatajitve.

dan armije

objavljeno v vsakodnevnice

Moje prvo resno spraševanje o smislu življenja in vsej kompleksnosti človeškega bitja je sovpadlo s služenjem vojaškega roka. Vzroki so bili verjetno drugje, a simptomi so izginili, ko je bilo konec tiste farse. Zamislite si namreč privilegij, da se lahko za leto dni zatečete v prijetno ustanovo, kjer je človek na milost in nemilost prepuščen kakšni obskurni tlaki in kjer mu ukazuje množica zgub. Najprej vas vsako jutro že četrt čez peto nadere idiot (in potem se to nadiranje periodično ponavlja vse do zadnjega otožnega tona večerne trobente), nato pa ves božji dan preživljate v prestavljanju ton premoga tja, kjer so stale že prejšnji dan, grabljate listje in ga prenašate s točke A do točke B ter z drnčem (Deterdžentni Rastvor Namenjen Čiščenju; tudi poimenovanje vseh vrst obrokov, za katere je nemogoče ugotoviti poreklo in sestavine) mazilite in do sijajnega leska polirate cevi svojih zvestih kalašnikovk. V tem pisanem balkanskem koktejlu, v katerega so sklamfani beda, napihnjena prevzetnost, prašičja pohota, tovarištvo in humor, pa vas ves čas budno spremljajo temni pogledi nižjih častnikov, neozdravljivih kretenov, v katerih se kar bliska prodorna veščina amaterskih psihologov …

Po 365 dneh so nam vrnili svobodo. Še dandanašnji pa si kleni možakarji ob kupici hladnega piva radi pripovedujemo razne gnusobno slastne svinjarije in grozljivosti, ki so se nam tistihmal dogodile – ali pa tudi ne. 😉

Naše snage jačaju svakim novim danom sve do smrti zajedno sa Leši kapetanom!

krote

objavljeno v stripeki

o vzhodnjaških filozofijah

objavljeno v vsakodnevnice

Ljudje pravijo, da je sistem zasran. Glede tega imajo popolnoma prav. Pa vendarle je v tej nemili jebi prozaičnega vsakdanjika nekako vseeno treba preživeti in vzhodnjaških modrosti polni nauki nas učijo, da je za prvinsko enostavnost in življensko skladnost najpomembnejše načelo medsebojne uravnoteženosti človeka kot celote.
Moj delovni teden, poln metafizičnih dvomov, recimo zaznamujejo vsakodnevne težavice kroničnega deloholika, stres in naglica. Brez dvoma so omenjene preglavice, ki me tlačijo in nemilo pestijo od ponedeljka do petka, v dobršni meri tudi plod moje nenasitne radovednosti za vsakovrstne drobce širnega vesoljnega, za nenehno izboljševanje, učenje, transformacijo, izpopolnjevanje, notranje formiranje.
Med vikendi pak čisto enostavno in spontano zdrknem v nekakšen ljubeznivo zdolgočasen spokoj in iščem le kotiček, kjer bi se lahko mirno posvetil lagodnemu brezdelju. V tej slovanski melanholiji praviloma vklopim tudi svojega asocialnega avtopilota, kajti fizična odsotnost sočloveka ima ob takih dnevih nesporno svoje prednosti. To klinično stanje bi pozoren opazovalec denimo lahko opisal kot nekakšno buljenje v praznino, ki buli nazaj. (No, mogoče edino kdaj vmes še semkaj napišem kak posebno prismuknjen, prazen in s pleonastičnimi nesmisli prežet tekst). Ob sobotah in nedeljah preprosto samo SEM.

Čez teden sem torej konfucionist, med vikendi pa taoist. 🙂

zora in zarja

objavljeno v fotoblog

Jutranja zora in večerna zarja na Ribniškem Pohorju.

festivali


Mednarodni festival animiranega filma Animateka (8. do 14. december, Kinodvor Ljubljana), se je letos razširil v medmrežje. Animateka AnimaWeb je spletni natečaj računalniško izdelanih animiranih filmov, namenjenih objavi na spletu ali v mobilni telefoniji. Zmagovalca bo določila publika z glasovanjem preko spletne strani. Zame lahko glasujete TUKAJ. 😉

MIKKrofilm festival pa bo trajal od 18. do 20. decembra v Murski Soboti in bo poleg osrednjega filmskega dela zajemal tudi izobraževanja, mednarodno povezovanje ter druge kulturne dogodke. Med nominiranci za najboljši kratki animirani film se je znašla tudi moja Muha enodnevnica. 😀

o pravičništvu in veliki krizi

objavljeno v vsakodnevnice

Včasih, ko takole pomodrujem, da smo zgolj dovršena ureditev ogljikovih molekul in da mora biti življenje gotovo še kaj več kot le pastirsko skrbno bedenje nad našo svetlo prihodnostjo, postane moja duša omledna in hrepenljiva. Mar bi šel raje študirat za puntarja, vstajnika, bojevnika svobodnjaka, pomislim, v času najavljene Velike recesije in obetajočih se novih krivic najnižjim kastam bi imel nedvomno več kot obilo plemenitega dela. Kakor ponosni uralski kozak Jemeljan Pugačov, pravični upornik s preveč razlogi, bi v konspiraciji špelunk in zavrženih krčem nasprotoval vsemu, kar je narobe in nikakor ne vsemu, kar družba ponuja. Prebrisano bi se klatil po prhkem listju in odpadlih suhih vejicah na gozdnih tleh, gosto ščavje bi bilo moje edino zavetje in nekje visoko nad menoj bi zajavkala nevidna kanja …
Midva z Buho bi osvobodila Iraq!