špageti bolonjeze

Neizmerno vesel sem, da imajo lipicanci, ki so jih naši predniki stoletja ponosno redili za vleko dunajskih kočij, tako lepa in klena slovenska imena, kot je plemenski žrebec 085 Favory Canissa XXII., ki ga je v dar dobila naša draga gostja, angleška kraljica Elizabeta druga (ob tem se sprašujem, ali smo Slovenci res takšni bečki konjušari, da nismo mogli raje počakati na prvo?). In medtem, ko se je britanska kronana glava na Brdu z vso smetano slovenske družbe in elito domače politike na gala pojedini mastila z marinirano postrvjo, primaknjeno k jesenski zelenjavni blazinici, sem si sinoči za večerjico (čeprav obvladam tudi kakšne precej bolj zanimive sladokusne recepte) pripravil preproste špagete bolognese. Lepo počasi sem jih kuhal na zmernem ognju, pri katerem posode ne pokrijem s pokrovko (te finte sem se kot prisilni pospeševalec bratstva in enotnosti naučil v banjaluški trpezariji), zraven pa pripravljal mamljivo omako iz mletega mesa in na koščke narezanih ter na olju popečenih bučk (včasih, če so ravno pri roki, dodam še šampinjone) – brez česna, bazilike in po vrhu naribanega in potresenega svežega parmezana pa seveda tudi ni šlo. Čeprav testenine na splošno ne veljajo za najbolj elegantno in prefinjeno jed, saj so bile v Italiji bolj v domeni revežev kot bogatih, lahko tudi te z malce kreativnosti pri kuhanju sestradanemu individuumu strastno podžigajo voljo do prehranjevanja in pričarajo prave gurmanske užitke. Kar nekakšna elektrika je šinila skozi moje okušalne brbončice, ko sem na jezik položil prve vilice zdravih, sočnih špagetov in hlastno sem pogoltal nekaj grižljajev. Nakar sem si stokajoče oddahnil in nato spet goltal in ob vsakem grižljaju bolj zadovoljno zapredel. Špageti so bili res naravnost slastni, vsaj tako kot kakšen Selle d’agneau des grands plateaux farcie et rotiedas son jus (nadevan in pečen jagnječji hrbet z visoke planote v lastnem soku), količina pa bi po moji empirični presoji nasitila tudi drvarja. Zato se bil po obedu pred odhodom gor v svojo skromno kamrico prisiljen vključiti avtomatskega pilota in iti naravnost v posteljo, kajti moj želodec je bil težak, noge mlahave in notranjost glave temna. Če ne bi šel takoj spat, bi gotovo bruhal, če ne kar umrl. Prisežem.

(Špageti bolognese so nasploh moja omiljena jed – včasih sicer odlomastim v bližnjo gostilno na izvrsten prebranac, pa tudi nad tamkajšnjim izborom mladih prsatih kelnarc se nikakor ne pritožujem.)

9 Comments to 'špageti bolonjeze'

Subscribe to comments with RSS

  1. Kar verjemi da si bil bolj sit kot oni na Brdu. Pašta pa ga itak rula, kar sline so se mi začele cediti ko sem bral ta prispevek 😛

  2. domovoj MonsterID Icon domovoj said,

    Alex, bojda so pravila protokola taka, da nihče več ne sme jesti, ko kraljica konča s hranjenjem … 😕
    Na, pa sem spet lačen …

  3. Willy MonsterID Icon Willy said,

    A zato greva zmeraj tja na prebranac …

    Mater mi je dugo trebalo 😳

  4. domovoj MonsterID Icon domovoj said,

    Pa menda ja nisi mislil, da samo zaradi dobre hrane, točenega Uniona in terase med vinogradi? 😯 :mrgreen:

  5. Willy MonsterID Icon Willy said,

    no, sem bil pa res naiven ….

    Meja Kolpa

  6. bojkobroker MonsterID Icon bojkobroker said,

    Ex Halgato?

  7. domovoj MonsterID Icon domovoj said,

    Prav ta(m). 😉

  8. sparkica MonsterID Icon sparkica said,

    Špageti. Lahko kadarkoli, kjerkoli, še posebej, če so z bolonjsko omako 😀 Še dobro, da nisi umrl, ker potem ne bi mogel napisati objave 😀 Bila bi kar malce presenečena, če bi v kakšni gostilni imeli mlade joškate ali prsate kelnarje :mrgreen:

  9. borste MonsterID Icon borste said,

    Njami, špageti. Si mi naredo lušte. No potem pa sem prebral o prsatih kelnarcah in ena lakota je nardila prostor drugi :wink:. Naslednjič ne greva na pico ampak na prebranac. Jaz častim. 🙂

:: Trackbacks/Pingbacks ::

No Trackbacks/Pingbacks