volga

objavljeno v potepanja

Волга, Волга, мать родная,
Волга, русская река,
Не хотела ты подарка
От донского казака!

Čez vso obširno ravnico, ki se je razprostirala med zmedo tistih pisanih hišk je v tihem dostojanstvu med bujnim ščavjem in od sonca ožarjenimi kamni, po katerih so se gonili neki nepomembni martinčki, tekla najdaljša evropska reka in prinašala razkošen, rahlo smrdljivkast zadah ruskih step.
Lagodno sem se sprehajal ob obali in pljuval v penečo se vodo, ki je šumno bežala pod mano, pomakal roke v mrzlo reko ter uganjal podobne kratkočasnosti. Willy je mimogrede še omenil, da se je ob Volgi odvijala bržkone najbolj krvava bitka v zgodovini človeštva, kakšne druge omembe vrednejše prigode ali dovtipa pa se od tam pri najboljši volji ne morem spomniti.


(klikni za povečavo)

kryžių kalnas

objavljeno v fotoblog, potepanja

Hrib križev, simbol litovske narodne identitete.

čakalna vrsta

objavljeno v potepanja, stripeki

stepska melanholija

objavljeno v vsakodnevnice

V teh dneh, ko sonce tako okrutno žge, da ti pred očmi miga razbeljen zrak, v mislih pa se ti prično prikazovati z drobnimi kapljicami orošene steklenice hladnega piva, se včasih zazrem v prazno in v temen kotiček mojega srca se naseli otožno obarvano razpoloženje. Stepska melanholija; po-potovalna malodušnost; hrepenenje prehajanja, potovanja, iskanja; potreba/želja/volja po spet oditi, zapustiti, osvojiti, spoznati, se premakniti, odbrzeti, drugače videti, se vrniti … Potovati je včasih zelo naporno in tudi neprijetno, a spominjati se je vedno vznemirljivo in lepo. Toni stepske melanholije, ki v zmehčani svetlobi udarijo na plano, so sestavljeni iz številnih in povečini razveseljivih drobcev naključne polpreteklosti.
(Na vzhodu pravijo, da so prostranstva naše notranjosti neskončno večja od neizmerljivih dimenzij vesolja.)
Vakuum otožnosti prebrodim z vrnitvijo v realnost – čaka me izdelovanje ilustracij za novo šolsko publikacijo, začenjajo se intenzivne lutkarske vaje, pa še oblikovanje onih promocijskih razglednic mojega mesta mi kljuva nekje v malih možganih. Vmes si na eBayu pozorno ogledujem in se s prvinsko radostjo naslajam celo nad tistim pregrešno dragim Canonovim L lečovjem, za katerega mi je v globini duše vendarle popolnoma jasno, da si ga ne morem in ne kanim (vsaj ne še tako kmalu) privoščiti.
In iz tega ljubeznivo zdolgočasenega spokoja, povsem organsko in nevsiljivo, stepska melanholija kar naenkrat izgine tako, da tega niti ne zapazim.

« Previous Page