o fuzbalu filozofsko
Med rednim in rutinskim prečesavanjem slovenske blogosfere naletim te dni vse pogosteje na gumpce, ki me z vzvišeno prezirljivostjo prepričujejo, da je gledanje nogometa debilizem par excellence in da smo pasivni foteljaši še večji moroni od onih preplačanih retardirancev trpečih obrazov, ki se po skrbno urejeni zelenici z vso predano zavzetostjo navidezno brezsmiselno gonijo za okroglim usnjem. Resnici na ljubo od nogometašev verjetno res ni pričakovati poglobljenega razmišljanja o Heglovi Fenomenologiji duha in suspenzu empirične realnosti - tem bolj pač, da znajo felšati žogo čez zivi zid tako, da pristane v rašljah. Po možnosti z obema nogama enakovredno.
(Ne vem sicer, kaj bi bil primer športa za intelektualce. Veslanje čez Blejsko jezero prav gotovo ne, pa tudi nabijanje žogice čez napeto teniško mrežo se mi ne zdi pretiran intelektualni napor. Nemara ameriška varianta nogometa, predvsem vzgled tega, da so igralci takorekoč izključno napaberkovani iz vseh ameriških vseučilišč - dasiravno pravzaprav še nikjer nisem zasledil, da bi kateri od teh kot oglje črnih mišičnjakov dejansko naredil pomembnejšo akademsko kariero.)
Se pa iz svojega otroštva spominjam (in isti fenomen zapažam tudi pri dandanašnji mulariji), da smo sošolce, ki jih je bolj kot brcanje žoge zanimalo tiho ždetje nekje na obrobju in zamaknjenost v svoje svetobolje imeli v svoji pridušeni hudobiji ali pa kar odkriti porogljivosti vedno le za nekakšne obstrance in jim praviloma namenjali najnižja mesta na naši socialni lestvici. Morebiti je tem mladim in tako okrutno bičanim dušam ravno zato medtem v njihovem srcu počasi klila zel oholega prezira do nogometa in športa nasploh. Ampak v kakšne travmatične peripetije iz njihove mladosti se tod res ne bi spuščal.
P.S. Tudi tisto plehko moraliziranje, češ, tile tukaj dobesedno brcajo milijončke, medtem ko otroci v Afriki stradajo, me pusti povsem mrvo-hladno neprizadetega.
Nekako se počutim nagovorjenega
Je pa lepo, da sem v tebi izzval takšen odziv tudi v obliki blog-zapisa. Kakor pravijo nekateri filozofi in par nogometašev: sto ljudi, sto čudi.
Freedom of speech je pa verjetno še vedno nekje skrita, kajneda.
Oooooo se je Domovoj razhudil. Športa za intelektualce se trenutno ne spomnim-mogoče Človek ne jezi se. Naši managerji igrajo golf, če nas mediji prav informirajo. Drugače pa pri nas doma 1/3 družine gleda nogomet aktivno, drugi pa pasivno.
Kriket? Nordijska hoja?
Brata Kličko (http://en.wikipedia.org/wiki/Vitali_Klitschko) sta oba doktorja znanosti, kar je ob vseh urarcih v glavo pravi čudež. Torej je možno…
Šah štejeno med šport
@renton
Ne samo ti.
Je pa freedom of speech eno, vsesplošno etiketiranje ljudi z debili in retardiranci pa drugo …
@Smorny
Ukrajinski izobraževalni sistem sem spoznaval v neposrednem pogovoru s samimi Ukrajinci. Tako da jaz na te ukrajinske doktorate ne bi dal prav dosti …
Aja, včasih je bila po poročilih še oddaja “šport IN šah”. Prav tako imamo navadno IN šahovsko olimpiado (in matematično med drugim, če se ne motim) …
Aha. Torej ni možno… Sta mi pa vlivala še tisto malo trohico upanja, da pa je mogoče le kaka izjema.
Pametni in bolj našportani so ugotovili, da je treba imeti um in telo (šport) v pravem razmerju. Če potrošiš preveč za eno, je takoj manj za drugo.
Še bolj pametni pa so ugotovili, da ne potrebujejo ne prvega, ne drugega in imajo ogrooomno prostega časa.
Po nočnem počitku in temeljitem razmisleku ugotavljam, da je mogoče še najbližje oznaki “šport za intelektualce” biljard (čeprav športe, pri katerih športnik v dveh urah ne prelije niti kapljice znoja, jemljem z veliko rezervo) - ne le da s tistimi poškrobljenimi srajcami z metuljčki in po meri ukrojenimi telovniki delujejo izjemno pametno (no, kdo drug bi rekel, da izgledajo zgolj kot kelnerji malo boljšega hotela), tudi njihovi izrazi na obrazu pred kakšnim pomembnejšim udarcem izžarevajo vso modrost tega sveta. Še posebej pri legendarnem snookeristu Stevu Davisu se mi vedno zdi, da je tik pred tem, da zakriči: “Evreka!” in izumi kak še posebej zapleten in dosedaj neodkrit fizikalni zakon …
Kar se pa Kličkov tiče … Pred leti sem v Simferopolu na polotoku Krimu v neformalnem klepetu (ob pivcu, kakopak) z domačini kot prosvetni delavec pač vprašal, koliko zaslužijo učitelji v Ukrajini. Moji naključni sogovorniki so se mojemu vprašanju iz srca nasmejali in zatrdili, da so plače šolnikov v tej državi omembe nevredne in da ne zadoščajo niti za vsakdanji kruh z margarino. Profesorji da se tamkaj preživljajo zgolj s podkupninami (izpit=$, diploma=$$, doktorat=$$$) …
Domovoj, pretežni del svojega življenja športam. Tega verjetno ne bi počel, če bi domneval, da je s športom karkoli narobe.
Opravičujem se za svoje mnenje, da ima fuzbal, pa tudi katerikoli drug “šport”, pri katerem zvezdniki mlatijo astronomske honorarje na račun ljudi, ki se radi rekreirajo v fotelju, kaj malo opraviti z resničnim športom.
Opravičujem se tudi za to, da me navijaštvo spominja na kukanje v čumnato, v kateri seksualni T Rex natepava brhko mladenko. In ko je spektakel končan, zaslužni opazovalec stopi do bližnjega vogala, se moško poščije in komentira:
“Mater, sva jo nabrisala!”
Sem pač zagoveden in se stvari najraje lotevam sam, čeprav ne vedno najbolj virtuozno.
Huh, si se razpištolil
Meni je nogomet všeč, to pa zato, ker v njem najdem vse - od preizkušanja strategij, gledališke igre, do komedije, burleske, drame in navsezadnje tudi razneženost moških, ki ji sicer nisem pogostokrat priča 
Dejstvo je, da je za nekatere je golf brezvezen, za ene tenis, za druge košarka, za tretje rokomet, za četrte ultrahudo nisem-ravno-hlod-sem-pa-blizu plavanje s tokom po vseh možnih rekah, za pete šah, za šeste atletika, za sedme ritmična gimnastika, za osme sinhrono plavanje… a še naštevam?
Tako eni kot drugi strani bi svetovala: živi in pusti živeti
Škoda časa za stereotipiziranje, žaljenje in pisanje grdih besed, ko pa lahko vsak od nas namesto tega dela/gleda tisto, kar mu je všeč…
Danes pa nobenega posladka ob popoldanskem bujenju od Domovoja… No v glavnem, hotel sem reči, da se obvezno pofočkaj preden zbežiš v mother Russia, da se ne bomo spraševali kam si zginil
Sparkica, pomoje zadeva ni tako dramatična, kot zgleda. Fantki imamo pač navado, da se vštric postavimo ob zid in tekmujemo, komu više nese. Se pa v žaru borbe občasno primeri, da smo vsi skupaj malo poškropljeni
No, včasih se tudi sabljamo.
Hehe, vredu. Grem na drugo stran, v kot za punčke, da ne bom česa preveč videla
Jaz se pa globoko opravičujem vsem, ki ste moj prosti spis razumeli kot sovražni govor, jezljivo kritiko, žaljenje, grožnje ter osebni napad in ne zgolj kot tankoumno ironijo, žolčljivo satiro in dobrohotno zafrkancijo, kakršna je bila mišljena. Očitno me čaka še kar nekaj vaj v slogu.
A fuzbal sploh kdo se gleda?
Zaj enkrat bo neko prvenstvo sem slisal govoriti …
BeTeK: Vse lepo in prav, dokler ni kdo “zaboden”
Šport za intelektualce?
Kdo pa je intelektualec?
Je šport intelektualen takrat, ko se športa “po pameti”? Ko se začne taktizirati? Za moje pojme postane takrat šport popolnoma brezvezen (bunker pri fuzbalu, procesija pri formuli 1, vožnja po jajcah pri smučanju, …)!
V glavnem, šport je sam po sebi intelektualno opravilo, saj brezglavo divjanje ne vodi nikamor, taktika pa povzroči dolgčas. Da najdeš pravo mero vmes pa moraš “po pameti”!
Šport brez taktike je samo nabijanje žoge v zid. Forest Gump.
Premišljenost, špekulacije, taktike pa so sestavina športov. Gibanje brez tega, je le telesna aktivnost.
Domovoj nikar se ne posipaj s pepelom, toliko čustev kot se izrazi na eni nogometni tekmi se malo kje. Jaz sem celo dodala link do tvojega razmišljanja, tako, da ni panike…
Domovoj, tvoj slog pritegne, zato te berem (do konca
).
Z veseljem bi z vami odigral kakšno prijateljsko za kišto.
Hudo je, če si samo intelektualec. Hudo je, če si samo športnik.
“Po pameti” - bo že držalo.
@bojkobroker
a) Najlepša ti dala.
b) Prijateljsko kaj? Za kišto česa?
c) Potemtakem je najbrž najmanj hudo, če nisi ne eno ne drugo. Blagor meni.
Zanimivost iz statističnega urada:
Zgornji prispevek se je v slabih dveh dneh povzpel kar na sedmo mesto lestvice najbolj branih v periodu zadnjih 30 dni in je rekorder v številu časa, preživetega ob njem (povprečno 4 minute in 41 sekund).
Star rek, da se na fuzbal spozna vsak, torej drži.
@Domovoj
Popravki in dopolnila:
a) … daje
b) … tekma …. piva.
c) Na svojstven način si (in si bil) eno in drugo.
Moram povedati, da je mene zadnjič skoraj kap, ko so se polderji pojavili na blogosu v družbi velikanov kalibra Jonas, Crnkovič itd. Najprej sem posumil, da sem ponevedoma zaužil kako substanco in haluciniram, potem se mi je pa le posvetilo, da gredo zasluge prejkone besedici “fuzbal”, ki se je pojavila v enem od zapisov. Mega!
(na srečo slava ni dolgo trajala)
Sicer pa naj pojasnim, da nisem fuzbala nikoli gledal, ker mi je ajnfah dolgočasen. Pač stvar okusa. Sem pa zato dokaj uspešno zdravljen košarkaški in hokejski navijač, danes pa rad pogledam K1. Mislim, da je v tej luči bolj razumljivo, kako se razkajfam, če me kdo zmerja z intelektualcem.
@bojkobroker
a) Blagor tudi tebi.
b) Je mišljena tekma v goltanju suhih robidnic ali kaj drugega?
c) Na svojstven način sem (in sem bil) tudi najslabše plačan šef uprave za zadeve.
@Žakob
Stvar okusa, se strinjam. Za moj okus recimo pogled na človeka brez glave ni niti najmanj estetski in zato ne premorem niti Rogovega ponija, kaj šele parstokubičnega rohnjača kot ti, sparkica in bojkobroker.
Me pa veseli, da sva našla skupno ljubezen (vsaj) v ogledu hokejskih tekem, čeprav sem jaz komaj v fazi infekcije. Do ozdravitve bo pot še dolga in naporna.
b) Mislil sem na fuzbalsko tekmo, lahko zgoraj brez, če se pridružijo še tvoje blogerce
Pogled na človeka brez glave da ni estetski???
Domovoj, raje sploh ne bom ugibal, ali uporabljaš Malizio
Uporabljam gedore za drobno šraufarijo, pa občasno vilice in nož za kako posebno slavnostno družinsko kosilo.
Pričakujem, da boš danes napisal kaj v stilu “Slovanskim bratom v tolažbo po napadu Turkov”.
Imajo pa Čehi srečo, da ne živijo na Balkanu. Takoj bi padale pripombe v stilu - “ja, to je pa balkanska mentaliteta”. Kaj sploh še ostane bratom slovanom? Hrvati??? Mogoče Rusi? Božno… 
Škoda za tankista … Prepričan sem, da bi pri penalih (spet) blestel …