Ober-oficir Ded1 je julija nad radgonski konec poslal 4. oklepno armado pod vodstvom generala Deda2 in 6. armado, ki jo je vodil general Ded3. Poleg tega je tja pošiljal vedno več mož iz 1. desantne armade, ki se je zaradi tega vsa šibkejša borila proti vse močnejšemu odporu plavih na jugu. A rožnati se niso dali prepričati. Njihov prvotni, strateško še nekako sprejemljiv, a vseeno drzno zasnovan načrt, je izgubil ves svoj prvinski pomen. Osemindvajsetega junija se je začela bitka za Petanjce.
Že po soparnemu junijskemu jutru je bilo soditi, da se obeta hudo vroč dan. Ozračje je bilo nevarno naelektreno, napetost v zraku je bila tolikšna, da bi jo lahko rezal in zatohlo postan vonj po z oljnimi madeži popackanem asfaltu je dražil nozdrvi. Na hitro sem s pogledom preletel blede in smrtno resne obraze teritorialcev, ki so se živčno prestopali ob protioklepnih ovirah, milo božajoč svoje brzostrelke. Jeba bo danes, jeba, je tiho zaklel znanec v uniformi in po licu so mu tekle debele potne srage. Pred karavlo je gneča ljudi postavljala blokado iz tovornjakov ter glasno vzpodbujala neodločne kamiondžije, ki so še tehtali, ali je nemara sploh pametno parkirati svoj šleper pred strelski vod. Dolga kolona tankov in drugih oklepnikov pa je medtem že hrumela proti Radgoni …
(filmček je prijazno sposojen s spletišča, hvala lepa)
Na desnem robu bloga ste pozornejši obiskovalci bržkone že opazili najnovejšega hišnega ljubljenčka, mikroblog Twitter, ki je namenjen puhlim modrostim, (ne)umnim prebliskom in neslanim domislicam avtorja strani, predvsem pa omogoča tudi objavljanje kratkih SMS sporočil. Recimo iz Rusije.
Šolsko leto se sicer uradno konča šele 31. avgusta, vendar pa se je – vsaj za učence – praktično zaključilo že z današnjim slavnostnim dnevom šole. Zato naj mi bo dovoljeno, da ob uspešnem zaključku izrečem nekaj zahval …
HVALA petošolcem, da sem preživel. HVALA selektorju Keku, da v reprezentanco ni vpoklical še več nogometašev, za katere prvič slišim. HVALA Willyjevi novi deklini, da je zrihtala vize za Rusijo. HVALA Willyjevi bivši deklini, da ga je pustila in da je lahko nova zrihtala vize za Rusijo. HVALA Loteriji Slovenija, da nisem zadel ničesar, saj bi me lahko denar pokvaril. HVALA vozniku rešilca za hitro in varno vožnjo. HVALA Jožetu, da ima šolski čebelnjak naposled podobo, kot si jo zasluži. HVALA BeTeKu za vse. HVALA Brendanu Yaremi za tisti gol proti Salzburgu v podaljšku tretje tekme finala lige Ebel. HVALA Pivovarni Laško za novo celostno podobo. HVALA vsem, ki me redno prebirate in komentirate. HVALA Sergeju za limonovec.
Mozilla bo poskušala s svojim brskalnikom Firefox 3 podreti Guinnessov svetovni rekord v številu prenosov programske opreme v 24 urah. Lahko se pridružite:
Krakow (pravilno se izgovarja krakuf) je meni jako drago in zelo posrečeno staro poljsko mesto z zapleteno kolobocijo zavitih in ozkih srednjeveških uličic. (Mimogrede, v tem kraljevskem mestu je bila snaha na poljskem dvoru njega dni tudi naša Ana Celjska.)
Na osrednjem trgu je živahno pisan kaleidoskop meščanov in naključnih turistov ustvarjal glasen in oster peket po mestnem tlaku, med to množico pa sem brezciljno in brezskrbno taval tudi sam. Naveličan neprestanega lagodnega motoviljenja z enega konca Ryneka do drugega sem se iz starega mestnega središča naenkrat, tudi sam ne vem točno kako in zakaj, znašel v nekem modernem supermarketu, v enem tistih vsem znanih žlobudravo poskočnih okolij.
Med razigranim vriščem sem obstal pod tekočimi stopnicami. Na vrhu je stal debelušno brezobličen knedelj nedoločljive mladosti in z govejo vdanostjo tiho polzel proti meni. Nepremično, z debelo izbuljenimi očmi je v praznem začudenju nedoumljivo bolščal vame (da je bil možakar sicer dobrega in čutečega srca, nikakor ni dvomiti, saj je njegovo obličje izžarevalo nekakšno prečudno bebavo milobo). V dramatični tišini neskončno dolgih sekund se je po tožno stokajočem stopnišču naposled le pripeljal do mene, mi z nevsiljivo prisrčnostjo ponudil roko ter se mi s toplim smehljajem, ki se mu je trudno razlezel čez trpki obraz, predstavil: »Hellou, my name is Lucky Blue Eyes«.
Med rednim in rutinskim prečesavanjem slovenske blogosfere naletim te dni vse pogosteje na gumpce, ki me z vzvišeno prezirljivostjo prepričujejo, da je gledanje nogometa debilizem par excellence in da smo pasivni foteljaši še večji moroni od onih preplačanih retardirancev trpečih obrazov, ki se po skrbno urejeni zelenici z vso predano zavzetostjo navidezno brezsmiselno gonijo za okroglim usnjem. Resnici na ljubo od nogometašev verjetno res ni pričakovati poglobljenega razmišljanja o Heglovi Fenomenologiji duha in suspenzu empirične realnosti - tem bolj pač, da znajo felšati žogo čez zivi zid tako, da pristane v rašljah. Po možnosti z obema nogama enakovredno.
(Ne vem sicer, kaj bi bil primer športa za intelektualce. Veslanje čez Blejsko jezero prav gotovo ne, pa tudi nabijanje žogice čez napeto teniško mrežo se mi ne zdi pretiran intelektualni napor. Nemara ameriška varianta nogometa, predvsem vzgled tega, da so igralci takorekoč izključno napaberkovani iz vseh ameriških vseučilišč - dasiravno pravzaprav še nikjer nisem zasledil, da bi kateri od teh kot oglje črnih mišičnjakov dejansko naredil pomembnejšo akademsko kariero.)
Se pa iz svojega otroštva spominjam (in isti fenomen zapažam tudi pri dandanašnji mulariji), da smo sošolce, ki jih je bolj kot brcanje žoge zanimalo tiho ždetje nekje na obrobju in zamaknjenost v svoje svetobolje imeli v svoji pridušeni hudobiji ali pa kar odkriti porogljivosti vedno le za nekakšne obstrance in jim praviloma namenjali najnižja mesta na naši socialni lestvici. Morebiti je tem mladim in tako okrutno bičanim dušam ravno zato medtem v njihovem srcu počasi klila zel oholega prezira do nogometa in športa nasploh. Ampak v kakšne travmatične peripetije iz njihove mladosti se tod res ne bi spuščal.
P.S. Tudi tisto plehko moraliziranje, češ, tile tukaj dobesedno brcajo milijončke, medtem ko otroci v Afriki stradajo, me pusti povsem mrvo-hladno neprizadetega.
Namesto aspirina sem vzel danes žlico grenkega prahu, ki so ga iz vrbovega lubja zvarili naši devetošolci. Bojda ima enako vsebnost salicilne kisline kot znamenita Bayerjeva tabletka. Škoda le, da me predtem ni bolela glava in da ne morem podati poročila o učinku.
Tolmačka za gluhoneme je 24. novembra 2004 na prvem kanalu ukrajinske nacionalne televizije ignorirala govor voditeljice informativne oddaje o zmagi Viktorja Janukoviča na predsedniških volitvah in namesto njega v znakovnem jeziku izjavila: »Rezultati volitev so ponarejeni. Ne verjemite jim. Naš predsednik je Juščenko. Zelo mi je žal, da moram prevajati laži. Tega ne bom več počela. Ne vem, ali se bomo še kdaj videli.« Revolucionarni oranžni trakec na rokavu tolmačke je bil v etru televizije, ki je zamolčala proteste v središču Kijeva, le delček v mozaiku vsesplošnega upora …
Ukrajinski predsednik Viktor Juščenko danes prihaja na uradni obisk v Slovenijo (sam sem bil v Ukrajini dvakrat) in ob tem se spominjam davnega leta 1989, ko je predsednik tedanje SZ Mihail Gorbačov na kratko zakolovratil po ljubljanskih ulicah. Bil sem namreč med tropom radovednežev, ki je potrpežljivo čakala velikega voditelja in mu s svojimi počenimi proletarskimi glasovi navdušeno vzklikala (zakaj mož je bil znanilec in glavni nosilec političnih sprememb in reform, ki so se začele širiti po vsej socialistični Evropi). To svojo družbeno-politično angažiranost bi s sošolcem1 sicer kmalu poplačala z nekaj neopravičenimi urami, a je razredničarka le dobrohotno prhnila nekaj v stilu »Gorbačova pač vidiš samo enkrat v življenju«, nama pomežiknila in nama špricanje pouka velikodušno odpustila.
——————-
Taisti ex-sošolec me je leta kasneje klical, da bi šla v Ljubljano pozdravit še Billa Clintona, a se mi ni dalo. [↩]
Big Buck Bunny je po Elephants Dream (2006) že drugi povsem odprtokodni animirani film. Oba sta narejena v Blenderju, odprtokodnem programu za 3D modeliranje, filmčka in vse datoteke, uporabljene za produkcijo, pa si lahko tudi prenesete z interneta na svoj računalnik.
Loading …