postal sem medved

objavljeno v vsakodnevnice

Debel, godrnjav, okorno težkih gibov in nedoločljivih prednikov; kosmatinec, kakršnih se prikobaca veliko vsako zgodnjo pomlad, ko se prične na debelo topiti že zamazan sneg in postanejo vse poti in polja lepljivo blatna.
Medved sem uradno od sobote. 🙂

vikiviking

objavljeno v flešoteka

dan mure

objavljeno v vsakodnevnice

Reka Mura s svojimi 8 km/h velja za najhitrejšo slovensko reko. Nekoč je kot železna zavesa razdruževala narode, danes pa jih spaja. Ravno zato so se slovenski in avstrijski gasilci odločili za skupno organizacijo 1. dneva Mure. Poleg prijetnega druženja, ekološkega osveščanja ter tradicionalnega zbiranja okrog vseh dobrot polnega šanka in omamno dišečega roštilja je bil osrednji dogodek dneva tekmovanje v gumenjakih po namišljeni črti, ki je včasih ločevala kapitalizem od socializma (in obratno). Skorajda dve desetniji čolnov se je na izpadanje pomerilo v treh kategorijah, naša sicer neuigrana veslaška ekipa Vikivikingi (veslali smo kljub temu kar se da močno zavzeto, ne da bi pogled brez misli tudi en sam trenutek lagodno splaval po pokrajini) pa je v raftu osvojila tretje mesto.
Tudi moj muskelfiber se že vztrajno najavlja, nekako tako, kot v kakem pocukranem romanu nesrečni ljubimec tožno vzdihuje od prve do zadnje strani, vedno bolj in bolj.


Zmagoslaven prihod Vikivikingov skozi cilj.

gumitvist

objavljeno v vsakodnevnice

Ta teden sem najverjetneje naredil (ena sodelavka je, medtem ko sem med malico cmokal svoj navadni jogurt in suho žemljico, celo pristopila k meni in mi navdušeno čestitala) the potezo celotnega šolskega leta: v lokalni trgovini z metrskim blagom sem kupil kos čisto navadne elastike. V iskanju načina, da svoje zdolgočasene nadebudneže malo zaposlim z igro, sem se namreč modro spomnil na stari dobri gumitvist. Pogled na sicer običajno zelo resnega in intelektualno vzvišenega odraslega moškega, ki kot nekakšna bedasta patetična krota skače in krili ter začudenim desetletnikom precej nerodno kaže, kako naj bi se skakal gumitvist, je bil morebiti res nekoliko bizaren, a splačalo se je. Ves prosti čas namreč zdaj deklice, vedno bolj pa tudi fantje (celo tisti, ki so prej, namesto da bi se podili za žogo, vedno le tiho ždeli nekje na obrobju, nemo pogreznjeni v svoj plejstejšn portabl), navdušeno poskakujejo po napeti elastiki. Še več – virus gumitvista se širi po celi razredni stopnji in kot gobe po dežju vznikajo po šolskem dvorišču skupinice otrok, ki med vreščavim smehom skačejo navadno, karo, desetico ali pa se plazijo skozi olimpijado. 😀

also sprach domovoj

objavljeno v vsakodnevnice

Rojen sem bil na današnji dan pred davnimi leti, v zgodnjih jutranjih urah (približno ob 02:15, pravi mama). Danes v zgodnjih jutranjih urah so naši obledeli hokejisti izgubili tekmo proti Latviji ((Tudi ta baltski narod mi je sicer simpatičen že od nekdaj, še posebej pa od takrat, ko sem na vrhu Triglava našel majhno latvijsko zastavico – podatek še pridobi na kvaliteti ob dejstvu, da je najvišja “gora” te dežele borih 312 m visoki Gaizinkalns. Pa tudi Latvijke so lepe.)), kar že pomeni, da Slovenija ne bo svetovni hokejski prvak. Če ne bodo naši, naj bodo pa vsaj Rusi, tako je govoril domovoj.

simulacija kaosa

objavljeno v stripeki

Prvomajska z majhno zamudo. 😕

družinsko drevo

objavljeno v vsakodnevnice

Moja babica je povila 11 otrok, kot zadnjega med njimi mojega očeta. Ko mu je bilo tri leta, je bila že dvakratna vdova. Kljub temu ni nikoli obupala, ampak je svoje otroke vzgojila v poštene ljudi, ki so bili pripravljeni prijeti za vsako delo. Revni vajncarski otroci so se raztepli po vsej Sloveniji in šele pred petimi leti je prvič padla ideja o srečanju vseh potomcev naše velike rodbine. Nekateri se nis(m)o videli in srečali še nikoli prej! Včeraj smo družinsko srečanje ponovili, saj nas skupne korenine zbližujejo. Tudi družinsko drevo je bilo potrebno dodelati in še razširiti, čeprav še vedno ni popolno. Jaz sem suha veja. 😐


(drugi z leve stoji moj oče)

moje mesto malo drugače

objavljeno v vsakodnevnice

Gornjeradgonski Zavod za kulturo, turizem in promocijo me je zaprosil, da za potrebe predstavitve mojega mesta narišem in oblikujem serijo malce drugačnih razglednic. Trenutno sem še v fazi skiciranja – končno risbo bi nato izdelal z računalnikom (flash), nekako TAKOLE – zamislil pa sem si (zaenkrat) dva motiva:
urbanega (penina, mesto, Špital, cerkev sv. Petra, grad) …

… in naravnega (Murine mrtvice Lisjakova struga, negovski zeliščni park, slatinski vrelci …).

(BTW, motivi so mi nekako “naročeni” oz. vsaj “zaželjeni”.)

Kaj menite? 😕

kres bil je živ

objavljeno v vsakodnevnice

Jedlo in pilo se je dobro, se plesalo in pelo partizanske pesmi. Prvo kitico Katjuše znam tudi v ruščini. 🙂

« Previous Page