DVOJINA: SAMEC me korektno opiše, tudi VOJNA SEDMICA je posrečen anagram. DECA, SVINJAMO pravim učencem pri lvz, oni pa si mislijo MADONCA JE SIV!
Ampak težko verjamem, da bi komu uspelo iz črk svojega imena in priimka sestaviti lepši in duhovitejši stavek od
Dan je bil sončen in nežno topel, tisti lepi beli puhasti oblački pa so kot ogromne bedaste živali tiho in počasi polzeli prek neba. Na poti iz službe sem se ustavil v lokalni gostilni, ki jo domačini od nekdaj imenujemo kar »pri kaplanu« (bivši lastnik je bil bojda nekdaj duhovnik), malo iz žeje in malo iz dolgčasa. Na prenovljeni gostilniški terasi točno pred glavnim krožiščem mojega mesta sem poiskal svoj kotiček (kar ni bilo posebej težko, kajti ob tej popoldanski uri sem bil edini gost lokala), naročil malo pivo in poslal možgane na pašo, moje oči pa so lahko svobodno tavale po vseh tistih tovornjakih nekje iz Zakarpatja, med katerimi so se v rondoju tu in tam neslišno drenjali svetlo beli opli ali pa malo bolj zamolklo zapackani peugeoti. Tako sem mogoče celo kakšno uro posedal na klopici pred gostilno, tiho žulil svoje pivce ter opazoval ta upočasnjen ples pločevine v mirnem lagodju in zdelo se mi je, da tod vsenaokrog vladata le spokoj in harmonija.
Zdaj to sprostitveno terapijo redno ponavljam.1
——————-
V hmelju in pivu so znanstveniki nedavno tega odkrili encim ksantohumol, ki ima močan protirakav učinek – ta antioksidant lahko ustavlja rast tumorjev v zgodnji fazi in uničuje kancerogene procese v debelem črevesu, dojkah, jajčnikih in prostati. Vrček piva na dan je torej zdravilo, tako za moške kot za ženske! [↩]
Dan po festivalu transvestitsko-zombijevske maškarade1 in cirkusantov sumljivih vokalnih sposobnosti (podobne mojim po prekrokani noči) se spominjam nekega Opatijskega festivala pred davnimi leti, ko je Marko Brecelj prvič nastopil kot trio Buldožer (trio pa zato, ker sta bila dva). Prijavil se je sicer iz čiste zafrkancije, računajoč, da itak ne bo sprejet. Pa je bil, in kljub prizadevanju organizatorjev, da ga onemogočijo (kar hitro so namreč spoznali, kakšne vrste tič je zašel v njihovo gnezdece), dobil celo nagrado za najboljši aranžma. Rastejo nam dolge brade, brki segajo do tal … Rastemo je še danes ena mojih najljubših slovenskih popevk vseh časov.
——————-
Se tudi vam slučajnospoštovani zdi, da pošljemo na Evrosong vsako leto tistega, ki najbolj predstavlja vso bedo slovenske zabavne glasbe, pokasiramo tam uničujoč feedback in se potem sprašujemo, kaj za vraga je narobe z nami? [↩]
Svet lutk je bilo moje prvo srečanje z gledališčem, moja prva predstava pa Hiša tete Barbare. Še tedne zatem sem si v vrtcu požvižgaval glavni refren zgodbice. Kasneje sem se z lutkami, tako in drugače, seveda še večkrat in rad srečeval …
Kot mentor lutkovne skupine sem si imel včeraj v Slovenskih Konjicah priložnost ogledati letošnje izbrane lutkovne predstave, ki so se uvrstile na državno srečanje lutkovnih skupin. Videne predstave so nam ponudile zelo različne lutkovne tehnike in izvedbene poetike, male in velike lutkarje, avtorske zgodbe in priredbe, drzna iskanja in raziskovanja, angažiranost in kritičnost, veliko humorja ter seveda domišljije.
O pastirčku in debeli uši, Tik-Tak (Črna na Koroškem)
Glava v pesku, Zvezdice (OŠ Ljudski vrt, Ptuj)
Draga stara mama, Fedrčki (OŠ Mokronog) - duhovito, moja najljubša včeraj videna predstava!
Če zmaj požre mamo, Mehurčki (OŠ R. Maistra Šentilj)
Dobimo novega soseda, Luna (OŠ II M. Sobota) - gremo naši!
Zverinice, KUD Lutkovno gledališče J. Pengov (Ljubljana) - mali profesionalci, osupljivo dobri!
Moji PETIČJAKI so v sicer svojem prvem letu druženja in nastopanja obstali tik pred najvišjo stopničko (uspelo se nam je uvrstiti na regijsko srečanje), kljub temu pa: Tina, Maruša, Nives, Tadeja, Taja, Urša, Matej, Črt in dva Žana – super ste!
Danes sem se globoko zamislil nad žuželkami. To so bile prve živali, ki so pred 600 milijoni let prišle živet na kopno. Danes poznamo okrog 925.000 vrst insektov in strokovnjaki ocenjujejo, da žuželke presegajo po številčnosti ljudi v razmerju 200.000.000:1. Kar pomeni, da pride na enega človeka 200 milijonov žuželk. Razmišljal sem torej o že itak ne posebej veselem življenju teh davnih bitij, ki se tako mimogrede in omembe nevredno konča v trenutku, ko takorekoč vsakdo od nas slučajnospoštovanih brez obžalovanja in kančka slabe vesti lopne po komarju in mušici - morebiti še zgolj skomigne z rameni, se s praznimi očmi topo zazre v nevidni zrak pred sabo in gre mirno naprej svojo pot.
Take in podobne življenske resnice sem razmišljal s kisikovo masko na obrazu, medtem ko sem v rešilcu drvel v murskosoboško bolnišnico na ekage.
Pri včerajšnjih urah likovne vzgoje smo s petošolci spoznavali Stripgenerator, spletno orodje za online izdelavo stripov. Takole so se igračkali učenci: (Gregor, Erik)
Debel, godrnjav, okorno težkih gibov in nedoločljivih prednikov; kosmatinec, kakršnih se prikobaca veliko vsako zgodnjo pomlad, ko se prične na debelo topiti že zamazan sneg in postanejo vse poti in polja lepljivo blatna. Medved sem uradno od sobote.
Reka Mura s svojimi 8 km/h velja za najhitrejšo slovensko reko. Nekoč je kot železna zavesa razdruževala narode, danes pa jih spaja. Ravno zato so se slovenski in avstrijski gasilci odločili za skupno organizacijo 1. dneva Mure. Poleg prijetnega druženja, ekološkega osveščanja ter tradicionalnega zbiranja okrog vseh dobrot polnega šanka in omamno dišečega roštilja je bil osrednji dogodek dneva tekmovanje v gumenjakih po namišljeni črti, ki je včasih ločevala kapitalizem od socializma (in obratno). Skorajda dve desetniji čolnov se je na izpadanje pomerilo v treh kategorijah, naša sicer neuigrana veslaška ekipa Vikivikingi (veslali smo kljub temu kar se da močno zavzeto, ne da bi pogled brez misli tudi en sam trenutek lagodno splaval po pokrajini) pa je v raftu osvojila tretje mesto.
Tudi moj muskelfiber se že vztrajno najavlja, nekako tako, kot v kakem pocukranem romanu nesrečni ljubimec tožno vzdihuje od prve do zadnje strani, vedno bolj in bolj.
Ta teden sem najverjetneje naredil (ena sodelavka je, medtem ko sem med malico cmokal svoj navadni jogurt in suho žemljico, celo pristopila k meni in mi navdušeno čestitala) the potezo celotnega šolskega leta: v lokalni trgovini z metrskim blagom sem kupil kos čisto navadne elastike. V iskanju načina, da svoje zdolgočasene nadebudneže malo zaposlim z igro, sem se namreč modro spomnil na stari dobri gumitvist. Pogled na sicer običajno zelo resnega in intelektualno vzvišenega odraslega moškega, ki kot nekakšna bedasta patetična krota skače in krili ter začudenim desetletnikom precej nerodno kaže, kako naj bi se skakal gumitvist, je bil morebiti res nekoliko bizaren, a splačalo se je. Ves prosti čas namreč zdaj deklice, vedno bolj pa tudi fantje (celo tisti, ki so prej, namesto da bi se podili za žogo, vedno le tiho ždeli nekje na obrobju, nemo pogreznjeni v svoj plejstejšn portabl), navdušeno poskakujejo po napeti elastiki. Še več - virus gumitvista se širi po celi razredni stopnji in kot gobe po dežju vznikajo po šolskem dvorišču skupinice otrok, ki med vreščavim smehom skačejo navadno, karo, desetico ali pa se plazijo skozi olimpijado.
Rojen sem bil na današnji dan pred davnimi leti, v zgodnjih jutranjih urah (približno ob 02:15, pravi mama). Danes v zgodnjih jutranjih urah so naši obledeli hokejisti izgubili tekmo proti Latviji 1, kar že pomeni, da Slovenija ne bo svetovni hokejski prvak. Če ne bodo naši, naj bodo pa vsaj Rusi, tako je govoril domovoj.
——————-
Tudi ta baltski narod mi je sicer simpatičen že od nekdaj, še posebej pa od takrat, ko sem na vrhu Triglava našel majhno latvijsko zastavico - podatek še pridobi na kvaliteti ob dejstvu, da je najvišja “gora” te dežele borih 312 m visoki Gaizinkalns. Pa tudi Latvijke so lepe. [↩]
Moja babica je povila 11 otrok, kot zadnjega med njimi mojega očeta. Ko mu je bilo tri leta, je bila že dvakratna vdova. Kljub temu ni nikoli obupala, ampak je svoje otroke vzgojila v poštene ljudi, ki so bili pripravljeni prijeti za vsako delo. Revni vajncarski otroci so se raztepli po vsej Sloveniji in šele pred petimi leti je prvič padla ideja o srečanju vseh potomcev naše velike rodbine. Nekateri se nis(m)o videli in srečali še nikoli prej! Včeraj smo družinsko srečanje ponovili, saj nas skupne korenine zbližujejo. Tudi družinsko drevo je bilo potrebno dodelati in še razširiti, čeprav še vedno ni popolno. Jaz sem suha veja.
Gornjeradgonski Zavod za kulturo, turizem in promocijo me je zaprosil, da za potrebe predstavitve mojega mesta narišem in oblikujem serijo malce drugačnih razglednic. Trenutno sem še v fazi skiciranja – končno risbo bi nato izdelal z računalnikom (flash), nekako TAKOLE - zamislil pa sem si (zaenkrat) dva motiva: urbanega (penina, mesto, Špital, cerkev sv. Petra, grad) …
… in naravnega (Murine mrtvice Lisjakova struga, negovski zeliščni park, slatinski vrelci …). (BTW, motivi so mi nekako “naročeni” oz. vsaj “zaželjeni”.)