moja druga izkušnja s hipiji

Mogoče je bilo to celo istega leta, kot se je na šoli pojavili famozen grafit. Ali pa kakšno leto prej, pozneje … Pod javorji za šolo je vsled bogvekaterih maliganov obležal bradat in dolgolas mladenič in spal spanje pravičnega, verjetno kaj o puhastih belih oblačkih, ki nežno plujejo prek pomladnega neba (kot smo izvedeli precej kasneje, bi moral tisti dan oditi na obvezno služenje vojaškega roka, pa si je revež pač privoščil še malo svobode).
Pokavci smo s svojim kričanjem utrujeno, po šmarnici dišeče razmavhano telesce naposled seveda prebudili. Najprej nas je s svojimi krvavimi očmi le močno začudeno gledal, potem pa začel v vsem svojem hlepenju po bližnjem herojstvu in vojaščini “streljati” na nas, zraven pa se je zadeto režal: “Deca, vi ne veste, kaj je moje orožje! Moje orožje je smeh! Haha, ratatatata!!!”
Mi pa smo vanj zavzeto metali grude zemlje in se drli: “Marš, hipi! Izgini!”

4 Comments to 'moja druga izkušnja s hipiji'

Subscribe to comments with RSS

  1. Nikolaj MonsterID Icon Nikolaj said,

    Bejžte deca, hipiji grejo. Pa domovoja nesejo v košku na hrbtu 🙂

  2. Gitana MonsterID Icon Gitana said,

    Haha, si predstavljam situacijo. Učitelji so verjetno takoj poklicali ustrezne može.
    A je to bil mogoče eden in edini Radgonski tapravi klošar, ki smo ga klicali po čudnem imenu “Čohec”? Kje je ta človek sedaj? če še je…

  3.  MonsterID Icon Anonymous said,

    hej hej…sam hipiji smo naibolše sorte ludje ne 🙄 😀

  4. domovoj MonsterID Icon domovoj said,

    Hej hej … mislil sem, da so hipiji že izumrli. 😯

:: Trackbacks/Pingbacks ::

No Trackbacks/Pingbacks