Po dolgotrajnem iskanju sem ga vendarle našel! Zvezek iz mojih osnovnošolskih let namreč, v katerega sem risal svoje prve stripe. Pri rosnih 13-ih letih je bila moja risba seveda še otroško okorna in pomanjkljiva, perspektiva nenatančna, dialogi pusti in brezvezni, zgodbe pa pod vplivom westernov Lunov magnus stripa in Zlatne serije butasto naivne.

… pa še delček stripa mojega brata (starost: 11 let)

ASCII umetnost izhaja še iz poznih 70-ih let, ko so računalniki znali prikazovati zgolj besedilo in še niso imeli grafike. ASCII definira 95 natisljivih znakov in 33 ukaznih (npr. prehod v novo vrstico), je ime za grafične podobe, ki so sestavljene iz črk. Svoje umetnine si lahko ustvarite z ASCII generatorjem.

Leta 1924 je v Mursko Soboto prišel na počitnice iz Budimpešte študent medicine Györi Koloman. S seboj je prinesel za tiste čase nenavadno prtljago - okrogle lesene lopatke, prekrite z gumijem in bele celuloidne žogice. Tako so v Soboti kot prvi v Sloveniji odkrili tedaj novo igro - pingpong. Pomurski klubi so od takrat vedno med najboljšimi v Sloveniji. Sobočani so že desetletja ena od vodilnih ekip v vseh kategorijah, lanskoletni državni prvaki so bili Pucončani, predlanski pa Lendavčani. Pa tudi Radgončani se lahko pohvalimo s kar nekaj naslovi državnih prvakov.
moški ekipno: 1988/89 (NTK Radgona), 1992/93 in 1993/94 (NTK Arcont Radgona)
moški posamezno: 1993/94 (R. Smrekar) in 1996/97 (Š. Kovač)
moški dvojice: 1992/93 (G. Komac)
pionirji posamezno: 1987/88 (B. Rihtarič)
moški dvojice, mlajši kadeti: 2003/04 in 2004/05 (M. Matavž, NTK Žogica)

(Moja NTK Žogica štarta naslednjo sezono z nastopanjem v 3. ligi in vsi računamo na to, da se bo ekspresno uvrstila v 2. državno ligo. Če bo športna sreča in denar, pa tudi še kaj več. )

Večer, 1993

Večer, 1994

Lara, 3 leta (trstika, tuš)

Mogoče je bilo to celo istega leta, kot se je na šoli pojavili famozen grafit. Ali pa kakšno leto prej, pozneje … Pod javorji za šolo je vsled bogvekaterih maliganov obležal bradat in dolgolas mladenič in spal spanje pravičnega, verjetno kaj o puhastih belih oblačkih, ki nežno plujejo prek pomladnega neba (kot smo izvedeli precej kasneje, bi moral tisti dan oditi na obvezno služenje vojaškega roka, pa si je revež pač privoščil še malo svobode).
Pokavci smo s svojim kričanjem utrujeno, po šmarnici dišeče razmavhano telesce naposled seveda prebudili. Najprej nas je s svojimi krvavimi očmi le močno začudeno gledal, potem pa začel v vsem svojem hlepenju po bližnjem herojstvu in vojaščini “streljati” na nas, zraven pa se je zadeto režal: “Deca, vi ne veste, kaj je moje orožje! Moje orožje je smeh! Haha, ratatatata!!!”
Mi pa smo vanj zavzeto metali grude zemlje in se drli: “Marš, hipi! Izgini!”

Nocoj sem videl igrati Anžeta. V živo.

Indeks vzornega študenta.

Spominjam se, da se je tistega jutra pred vhodom v šolo gnetla pisana množica učiteljev, učencev ter naključnih radovednežev. Neznan umetnik je namreč na fasado takorekoč nove šolske stavbe narisal (s svojim že takrat za estetiko zelo razvitim očesom sem opazil, da nenavadno lepo in natančno) takšen znak:

Znak je bil velik vsaj kak kvadratni meter in kasneje je imel nekdo (verjetno hišnik) kar precej dela, da ga je očistil. Četrtošolcem se nam seveda niti sanjalo ni, kaj naj bi to pomenilo in čemu takšno razburjenje, zato smo za pojasnilo poprosili našo razredničarko.
»Narisani krog je mednarodni znak miru.«, je povsem mirno zaključila.
Med odmorom nas je zbobnal skupaj Mitja, ki je imel starejša, takorekoč že odrasla brata in sestro: »Dečki, nič ji ne verjemite, to ni nikakršen mednarodni znak miru! To je hipijski znak!!!«
Bili smo šokirani in močno prestrašeni. Na šoli so bili hipiji!

(”Peace” znak praznuje svojega Abrahama. Prvič se je pojavil aprila 1958 v Londonu, oblikoval pa ga je Gerald Holtom.)

Komsomolskaja pravda, 13. april 1961

Tovariš, zapomni si ta dan!

Danes se mi je že drugič zgodilo, da me je naključni sogovornik vprašal, če v šoli poučujem športno vzgojo. Ne bi se rad hvalil, ampak ljudje pač očitno opazijo moje mišice.

Ravno prejle sem na TV National Geographic gledal zanimivo oddajo o Almasu, mongolskem sorodniku ameriškega Bigfoota, kanadskega Sasquatcha, brazilskega Mapinguaryja in himalajskega Jetija. Hm, mislite, da res obstajajo?

Dobitnik Oskarja za animacijo 1997.

Nuša, 10 let (suha igla)

Pa saj v bistvu to niti ni. Je le posodobljena različica osebne predstavitvene spletne strani v obliki bloga. Komentiranje dovoljeno, celo zaželjeno.
Aja, govorim pa o tem: PORTFOLIO.

P.S. BeTeK, hvala!

Danes sem bil izbran za specialiteto dneva.

(link: klikni na sličico)

Radgončani smo pogumni in brihtni ljudje in v senci okoliških vinogradov se je rodila marsikatera pametna in pomembna oseba. Po slovitih rojakih dr. Trstenjaku, Dajnku in Kremplu se bomo danes v mojem mestu spomnili tudi teologa, misleca in filozofa Jožefa Orehovca (po njem se imenuje tudi vas Orehovci). Že kot štirileten otrok je osupnil krajevnega župnika, ker je popil velik dvolitrski vrč mašnega vina. Prvo obdobje njegovega prepuščanja veri se je začelo že pri desetih letih, ko bi moral delati na očetovi kmetiji, toda razložil je, da je božja volja, da le moli in meditira. Kot najstnik je s pomočjo domačega orehovca večkrat padel v religiozno-spiritualen trans, med katerim je doživljal različne vizije. Običajno so te vizije vključevale gola dekleta. Sicer se je veliko ukvarjal z reveži in jim pomagal, še posebej samskim ženskam. Pogosto so ga videli, kako jih obiskuje podnevi in ponoči, oborožen zgolj s steklenico “požegnanega rdečega” in Svetim pismom.
Svečano odkritje doprsnega kipa bo danes dopoldan v Aleji velikih.