Že teden dni sem betežnik in nevoláš. Gripoza me kar nekako noče zapustiti, zato večino časa počivam v postelji (kjer bom, mimogrede, dočakal tudi skok v novo leto), rišem skice za nove naročene ilustracije in berem. Pjöngjang je najnovejši izdelek stripovskega žurnalizma (glejTUKAJ), sveže prispel iz Amazonije. Avtobiografska zgodba govori o Kanadčanu na začasnem delu v Severni Koreji, najbolj izolirani, najbolj samosvoji in najbolj nepredvidljivi državi na svetu. Njeni državljani so ujetniki režima že 60 let in le redkokateremu tujcu je dovoljen obisk. Pjöngjang je mesto nebotičnikov, kjer je ponoči zaradi kroničnega pomanjkanja elektrike edini osvetljeni del mesta gigantski spomenik severnokorejski ideologiji juche, partijski doktrini zamozadostnosti. Med hudo lakoto v 90. letih naj bi umrlo okoli tri milijone ljudi, številni pa so bili odvisni od tuje pomoči. Za dostavo te pa režim samodržca Kim Jong Ila mednarodno skupnost še zmeraj izsiljuje tudi z razvojem jedrskega orožja.
Severna Koreja je zaradi svoje bizarnosti in nedostopnosti pri samem vrhu moje rang lestvice najbolj zaželjenih popotniških destinacij.
Zadnje čase mi je I-Explorer delal neznansko počasi. Saj ne da sem kak nevrotik, toda pol minute čakanja, da se odprejo priljubljene!?!? Sklepal sem, da je za polžjo hitrost brskalnika kriva navlaka, ki jo tako pridno vlačim s spleta, zato sem se odločil zagnati (lepo po vrsti seveda) vso za čiščenje namenjeno programje, vključno s protivirusnim in defragmentacijskim. Stanje: nespremenjeno. Nato sem si Explorer nadgradil s sedmico, kar je pomagalo toliko kot nič. Potem sem dobil fiksno idejo, da se kišta morebiti pregreva zaradi prahu na ventilatorčku procesorja. Odprl sem jo in z vsemi pljuči izpihoval smrdljive kosme, tudi z ročnim sesalnikom sem malo pošaril po drobovju mojega hišnega ljubljenčka. Nakar sem sovragu priznal premoč in se predal. Nasvidenje g. Gates, od danes naprej uporabljam samo še Mozillo!
Že kot fantič v osnovni šoli sem precej natančno vedel, kaj želim v življenju postati. Hotel sem:
- risati stripe,
- snemati risanke,
- ilustrirati otroške knjige.
Vse to zdaj dejansko tudi počnem. Zraven pa hodim še v službo.
Splošno znano dejstvo je, da je Trubar za osnovo slovenskega knjižnega jezika izbral domače, osrednje dolenjsko narečje. Kaj pa če bi knjižna slovenščina temeljila na vzhodnoštajerskem narečju oziroma kar radgonščini? Za to si je namreč prizadeval kak kilometer od mene rojeni Peter Dajnko (1787 - 1873) jezikoslovec, slovničar, pisec in čebelar, ki je za te namene iznašel tudi po sebi imenovano pisavo, dajnčico. Odločil se je zavreči prej uveljavljeno bohoričico (glavni nasprotnik bohoričice je bil sicer Jernej Kopitar) in uvedel nov sistem za zapisovanje sičnikov in šumnikov. Poleg tega je uvedel tudi znaka za nj in za vzhodnoštajerski glas ü.
V dajnčici je bilo od leta 1824 do 1839 natisnjenih kar precej knjig. Ocenjujejo, da je bila skupna naklada vseh knjig v dajnčici okoli 50 000.
Peter Dajnko je včeraj v mojem mestu dobil svoj zasluženi spomenik. Poleg njega pa še drugi rojak jezikoslovec Anton Krempl (”Dogodivšine Štajerske zemle“), ki pa si je prizadeval približati vzhodnoštajerski jezik osrednjeslovenskemu knjižnemu jeziku.
Učitelj (na kriznem sestanku prvega dne, strogo resno): »Učenci, nismo zadovoljni z vami. Ne poslušate navodil in ne ubogate učiteljev. Divjate po hodnikih, kričite, se pretepate. Na smučišču bezljate vsak po svoje, smuči in pancarje imate razmetane. Tudi drugi gostje so se pritoževali, da ste bili v jedilnici preveč glasni in razposajeni. Vaše sobe izgledajo, kot bi vanje treščila bomba. Poleg tega ste v eni sobi zlomili tudi šipo!«
Šestošolec Luka: »Ampak sicer smo pa v redu, ne?«
Na današnji dan leta 1503 se je rodil znameniti videc, prerok, vizionar in zdravilec Nostradamus. Malce sem pobrskal po njegovih prerokbah in našel tole neverjetno kvartino:
VI.97.
zid na vzhodu bo padel,
grmenje, bliski in strele,
čez 18 let domovoj
je novi car
O medijski svobodi v bivših komunističnih državah je škoda izgubljati besed. Cenzura, vsesplošno zatiranje svobode govora ter odstranitev (tudi fizična) kritičnih pisateljev. Ravno zaradi tega in potrebe po neodvisni literaturi se je v tedanji Sovjetski zvezi pojavil samizdat (cамиздат). To so bila ročno napisana avtorska dela, ki so podtalno krožila med ljudmi in se razmnoževala s prepisi (oblasti so imele namreč nadzor nad pisalnimi stroji). Na samizdat so bila obsojena vsa umetniška dela, ki se niso podrejala dogmatični uradni doktrini socialističnega realizma – avtorji so se s samozaložbo izognili neprijetnemu zavračanju svojih del pri založbah in cenzuri, čeprav so s samizdati tvegali preganjanje, sodne procese, zapor in delovna taborišča …
V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja so bili samizdati edina možnost slovenskih stripovskih ustvarjalcev, da svoja dela prezentirajo širši javnosti. To obdobje samozaložniških podvigov se je najprej začelo s fotokopiranjem in ročno vezavo, kaj kmalu pa že tudi v tiskani obliki v manjših ali večjih nakladah. Kot samizdat sta izšla tudi oba moja stripovska albuma (bolje je izdati strip kot prijatelja):
Prav gotovo najuspešnejši samizdat (sporen je bil namreč v vseh treh ključnih točkah, s katerimi se je ukvarjala sovjetska cenzura: politika, vera in spolnost), ki je kasneje postal kultno literarno delo, je kratek roman Moskva – Petuški avtorja Venedikta Jerofejeva. Tragikomičen planetarni hit, ki je izšel sredi šestdesetih, opisuje pijansko potovanje pristnega ruskega intelektualca iz Moskve v Petuške, kjer stanuje njegova izvoljenka. Seveda pa se stvari ne zasukajo tako, kot bi se morale …
V knjižici je med drugim moč najti tudi recepte za najbolj nenavadne alkoholne napitke (delajo jih tudi v resnici in vsebujejo lahko celo do 97% alkohola, kar je velikokrat vzrok smrti ruskih mužikov), recimo za koktajl “komsomolska solza”:
sivka 0,15 dl
verbena 0,15 dl
brezova voda 0.30 dl
lak za nohte 0,02 dl
zobni eliksir 1,50 dl
limonada 1,50 dl
- mešati dvajset minut s stebelcem kovačnika, v nujnem primeru, po nepreverjenih virih lahko tudi z bršljanom.
Verjetno pa niti ni potrebno posebej poudarjati, da je groteskna pripoved o blodnjavah kronično opitega Rusa moja najljubša knjiga?
Vrednost indeksa Kaiser-Meyer-Olkinovega testa je 0,66, kar pomeni, da je vzorec primeren za faktorsko analizo. Bartlettov test sferičnosti je statistično značilen, torej faktorski model pojasni dovolj variance spremenljivk. Oba rezultata nakazujeta, da je izvedba faktorske analize smiselna. Vrednosti komunalitet manifestnih spremenljivk so po faktorizaciji manjše od 1. Vrednost komunalitet pri vseh spremenljivkah je nad 0,55, kar je sprejemljivo za nadaljnjo analizo, saj smo v faktorski model zajeli dovolj njihove variance.
Ekstrahiranih je bilo 5 faktorjev, ki skupaj pojasnijo 73,103% variance sistema, kar je
dober rezultat. S prvim faktorjem pojasnimo 21,915 % variance, drugi faktor pojasni 20,033 % variance, tretji faktor 13,028%, četrti faktor pojasni 9,606% in peti faktor 8,521% variance. Faktorje smo ekstrahirali po Hottelingovi metodi glavnih komponent. Število faktorjev smo določili po Kaiser-Guttmanovem kriteriju. Po kriteriju, kjer so lastne vrednosti nad 1, izberemo 5 faktorjev. Glede na Thurstonov kriterij, ki pravi, da varianca ne sme biti pojasnjena z velikim številom faktorjev, je faktorjev v našem primeru primerno število. Ker je komponentna struktura po rotaciji »oblimin« (poševna) glede na Thurstonove kriterije enostavne strukture bolj interpretabilna, interpretiramo faktorje po tej matriki.
(bojkobroker press, iz raziskave na podiplomskem študiju)
Risanke so, kakopak, za otroke! Ali pač ne? Vsem, ki vam gre ob prisrčnih in zvenko pojočih disneyevskih animiranih likih na bruhanje, priporočam naslednje animirane filme:
SOUTH PARK (Bigger, Longer and Uncut) - Vsem znana druščina opolzko-govorečih osnovnošolčkov mora pomiriti strasti med Kanado in ZDA, ki se pripravljata na vojno.
“You’re a cock-sucking ass-licking uncle fucker.“
TERKEL I KNIBE - Danski film brez vsakršne pedagoške vrednosti, brutalen in huronsko smešen. Hudobna satira o mladostnikih za odrasle.
FREE JIMMY – Drobni kriminalci, fašistični aktivisti za pravice živali in laponska mafija na Norveškem lovijo pobeglega cirkuškega slona - heroinskega odvisnika - z bogastvom v riti (dobesedno! ).
Še poznate Memo? Družabno igro, pri kateri se z iskanjem prave kombinacije čepkov razvija smisel za logiko. Jaz sem jo oboževal. Igrali smo jo na morju, na šolskih izletih in med odmori. No, da vidimo, kako nam logika deluje danes!
Moj najljubši video, z genialno idejo! Pa še glasba je kul.
Mimogrede, z njihove spletne strani http://www.inrainbows.com/ si lahko popolnoma legalno in zastonj (lahko pa tudi sami določite ceno in jim plačate) zdownloadate njihov najnovejši album!
Avtobiografska zgodba govori o Kanadčanu na začasnem delu v Severni Koreji, najbolj izolirani, najbolj samosvoji in najbolj nepredvidljivi državi na svetu. Njeni državljani so ujetniki režima že 60 let in le redkokateremu tujcu je dovoljen obisk. Pjöngjang je mesto nebotičnikov, kjer je ponoči zaradi kroničnega pomanjkanja elektrike edini osvetljeni del mesta gigantski spomenik severnokorejski ideologiji juche, partijski doktrini zamozadostnosti. Med hudo lakoto v 90. letih naj bi umrlo okoli tri milijone ljudi, številni pa so bili odvisni od tuje pomoči. Za dostavo te pa režim samodržca Kim Jong Ila mednarodno skupnost še zmeraj izsiljuje tudi z razvojem jedrskega orožja.
Za to si je namreč prizadeval kak kilometer od mene rojeni Peter Dajnko (1787 - 1873) jezikoslovec, slovničar, pisec in čebelar, ki je za te namene iznašel tudi po sebi imenovano pisavo, dajnčico. Odločil se je zavreči prej uveljavljeno bohoričico (glavni nasprotnik bohoričice je bil sicer Jernej Kopitar) in uvedel nov sistem za zapisovanje sičnikov in šumnikov. Poleg tega je uvedel tudi znaka za nj in za vzhodnoštajerski glas ü.
).
