Bolezen ne pozna izjem, prizadene lahko kogarkoli. Bolezen je reveževa usoda in bogataševa kazen. Med množico, ki potrpežljivo polnijo naše že tako natrpane zdravstvene čakalnice, lahko tako najdemo najrazličnejše ljudi. Opažam pa, da se nekateri tipi pacientov pojavljajo vedno znova …
Nergač – nergači so najpogosteje starejše gospe. Glasno in odločno komentirajo nesposobnost in počasnost zdravnikov ter ostalega medicinskega osebja. Celotno zdravstvo je skorumpirana mafija zaslužkarjev, minister bi moral biti že zdavnaj v kehi. Največ pripomb imajo seveda na vse tiste, ki so na vrsti pred njimi (»ziher je podkupil zdravnika«, »vstopa se po načelu poznanstva« in »pravice in poštenosti ni«), nenehno iščejo potrditev in somišljenike med čakajočimi trpežniki (»a je tak, gospa, povejte če ni res!«).
Bolnik – osebek vsakršne starosti, spola in veroizpovedi. Čisto tiho in mirno sedi v svojem kotu in zaskrbljeno gleda nekam v daljavo, včasih le žalostno zavzdihne. Ponižno in vdano čaka, da sestra milostno pokliče njegovo ime in da odkoraka v ordinacijo Odrešenika. Že gledanje njegovega trpljenja boli.
Šaljivec – običajno se v čakalnici srečata vsaj dva možakarja okrog svojih petdesetih, ki sta sodelavca ali znanca. Na ves glas se šalita ter debatirata o vsem mogočem (kdo se je obesil in kdo ubil ženo). Šaljivcu vsaj na prvi pogled ni videti, da bi mu kaj manjkalo, zadovoljen si podaljšuje bolniško.
(Obstajajo seveda še številni pod- in medtipi, ampak o teh mogoče kdaj drugič.)

Prve videoigrice so se pojavile v mojih osnovnošolskih letih. Bile so preproste in imele so lastnost, da so pri paglavcih povzročale obilno slinjenje in izbuljene oči (na srečo ne tudi še zasvojenosti, agresivnosti, debelosti in iznakaženih vedenjskih vzorcev, za kar naj bi bile krive današnje računalniške igrice). Izgledale so takole:

Že tiste dni pa sta po igralnosti izstopali dve igrici, ki sta pozneje postali kultni - Donkey Kong (igrala se je na dveh zložljivih zaslonih!) in Pac Man. Prvega Pac Mana v Radgoni je imel sošolec Sašo, dobil pa ga je od sorodnikov iz Amerike. Koliko občudovanja, zavisti in hrepenečih pogledov je bil deležen, verjetno ni potrebno razlagati. Priznam, tudi jaz sem mu bil fauš, čeprav sem bil s temi žepnimi mašincami dokaj dobro založen. Avstrija je vseeno preblizu, za nameček pa se je moj bratranec iz Liechtensteina vsake nove igrače precej hitro naveličal in jih je redno pošiljal revnejši žlahti v socialistični raj.
Moj Pac Man je morski, nalašč pa sem ga naredil samo v dveh nivojih in brez točkovanja. Odigrajte ga sproščeno, v spomin na stare čase!

Samec živi kot kralj in umre kot pes; poročeni živi kot pes in umre kot kralj.

Kdorkoli se je bežno sprehodil skozi mojo rubriko, imenovano “melodije“, je gotovo opazil, da se lahko moje mesto pohvali s kar nekaj zanimivimi bendi (eni so žal že bivši). Najmlajši od vseh so Ptomaine Delivery, še pred kakim letom ali dvema moji učenci (glasbe jih sicer nisem poučeval, jih je pa zato bojkobroker ) …

Kdo ugane, kje sem preživel včerajšnje nedeljsko popoldne? (Namig: še danes sem malo hripav od kričanja. )

Med današnjim nedeljskim lenarjenjem (saj ne, da ne bi imel kaj delati, le dalo se mi ni) sem si ogledal »narodnozabavno« oddajo, pri kakršnih sicer ne zdržim niti dve sekundi. Oddaja je namreč za nekakšno rdečo nit imela slovenska narečja. Panonska narečna skupina, v katero spadajo tudi naši kraji, šteje štiri narečja (plus številna podnarečja): prekmursko, prleško, haloško, slovenskogoriško (naše! ). V slednjem veseljak Dani iz Spodnje Ščavnice piše svoje pesmice, prepojene z žlahtnim domačim humorjem. Ker je bojkobroker v enem od svojih komentarjev omenjal težko življenje in suicidalnost tukajšnjih ljudi, objavljam tisto z naslovom »Srmak«:

Je f stari koči živa,
boj pomalen se je giba,
korbe spleta, štore küra,
sühi krühek bougi žüla.

Ga nejso doma trpeli,
nej v šouli radi meli.
Za fsakega, za lüdi fse,
bija trinajsto je prase.

Nigdar dobrega nič meja,
skouz srmaštvo coj je gleja,
pozableni fkraj od lüdi,
Boga pa od sreče tüdi.

Toga nigdar nej prebola,
fsega fküper se navola,
si zažela je nebesa,
se na dilah je obesa.

Na današnjih delavskih demonstracijah v Ljubljani naj bi se zbralo okrog 50 000 ljudi. Podpiram vse delavce in delavke, ki se v tem času in na tem prostoru borijo za človeka dostojno plačo.

Oblast zatira ljudi na dva načina: neposredno, z uporabo surove sile, ali pa posredno, tako da jim odvzame sredstva za življenje in da postanejo nemočni. Politična oblast uporablja prvo metodo; ekonomski privilegiji nastajajo po drugi.
(Errico Malatesta, 1853-1932)

Evo obljubljene streljačine.

Nek moj someščan je dal na YouTube video, ki si po mojem mnenju zasluži mesto tudi na tem blogu.
(Glasbena spremljava sicer ni Mura, je pa Vltava. )

Medtem ko vsi nestrpno čakamo, da končno dobimo v roke debitantski album Muškat Hamburgov (frontmen benda mi je – že prejšnji teden! - obljubil podpisan in žigosan izvod  ), se malce potolažimo z mladimi Radgončani In-sane, ki so svoj prvenec izdali že lani.

Nikoli mi ni bilo jasno, kaj za vraga počnejo tisti z glavo kimajoči buldogi na zadnji polici avtomobilov. Kakšno funkcijo imajo? Na hitrost, varnost in zanesljivost vozila najbrž nikakršne. Estetski dodatek?
Kimajoči buldogi so tako obupen kič, da so že prav simpatični!

“Pocukaj me za glavo!”

In smo šli. Vsi sami zagrizeni rekreativni športniki – nogometaš, tenisač, planinec, učitelj aerobike in namiznotenisač – spodbujat jeseniške hokejiste v Graz. S seboj smo seveda vzeli tudi letošnjo mlado rdečko (pridelano pri domovojevih doma, na bio način), kot se za martinovo tudi spodobi. Tekma sama je bila zanimiva in zelo napeta, kljub pomanjkanju zadetkov. Edinega, a zmagovitega so železarji namreč zabili v zadnji minuti podaljška!
Po vsaki zmagi Jesenic se v domači dvorani Podmežakla zasliši trobenta z melodijo »Prelepa Gorenjska«. Naj bo torej tako tudi na blogu!

Vzdušje s tekme, “das Unterzahllied”.

Vino, goska, mlinci in potica - naša so pravica!

»Rafik, pa kako je pravzaprav mogoče, da je bil z Armenci in s starodavnimi armenskimi samostani posejani Gorski Karabah v sestavi Azerbajdžanske SSR?« sem vprašal svojega gostitelja. »Ha, tisti Tatar, Uljanov, je podaril našo zemljo svojim muslimanskim bratom!« se je razburjal starec in si s prsti raztegnil oči, da bi ponazoril Tatara, aziata. Lenin v Armeniji ni priljubljen. »Hvalabogu, popravili smo zgodovinsko krivico ter si Arcakh priborili nazaj. Če se ne bi vmešali Rusi, bi jih gnali vse do Bakuja!« je malce pomirjen nadaljeval in dodal: »Tudi Nahičevan si bomo spet vzeli, prej ali slej.«
To je povsem zadovoljilo mojo radovednost. O politiki in zapletenih armensko-azerbajdžanskih zgodovinskih sporih se mi ni ljubilo več pogovarjati, še manj poslušati Rafikovih srhljivih zgodbic (tako podobnih srbsko-albanskim s konca 80-ih let), ki so Azere prikazovale kot poblaznele klavce. Eni in drugi so namreč v istih zgodbicah svoje vloge zamenjali, če ti jih je pripovedoval sogovornik v Azerbajdžanu. »Če jim ne bi pomagali Rusi, ne bi imeli nobenih šans zavzeti Karabaha. Ampak Lenin, ta je bil pa naš.«

V noči s 7. na 8. november 1917 so oboroženi delavci z vojaki pod vodstvom boljševikov uprizorili juriš na petrograjski zimski dvorec in zrušili začasno vlado, kar iz zgodovinskih čitank danes poznamo kot oktobrsko revolucijo. Za predsednika nove vlade je bil imenovan Vladimir Iljič Uljanov – Lenin.

Leninov kip na moskovski železniški postaji (Ленинградский вокзал).

Mislim, da je že čas za spet kakšno risanko.

Nedel’a je bela,
ponedeljek je plav,
v torek ne delam,
v sredo mi je žal.
V četrtek začnem,
v petek končam,
v soboto pa lepe denarce imam.