Москва, мы имеем проблему!
premikanje: smerne tipke; zaviranje: Ctrl

Radgonski Robin Hood je v naših krajih še vedno legenda. Zgodbice, polne ropov, umorov in drugih hudodelstev, a tudi premetenosti ter poguma odpadnika iz Očeslavec mi je pripovedoval že moj oče. Pred kratkim mi je starejša gospa s strahospoštovanjem pripovedovala, kako ju je z mamo prijazno nagovoril neznanec, ki pa na koncu ni pozabil dodati: »Povejta vsem, da sta govorili z Rihtaričem!«.
Franc Rihtarič je bil strah in trepet celotne vzhodne Štajerske sredi 50-ih let prejšnjega stoletja. Njegova zločinska pot se je začela s krajo avta iz garaže radgonskega okrajnega ljudskega odbora, ki ga je v divji nočni vožnji razbil nekje sredi prleških vinogradov. Sovražil je oblast in komuniste, kradel kot sraka, razbijal državno premoženje in strašil ljudi. Veliko ukradenega je dal revnim in ženskam, pri katerih se je skrival (imel je več skrivnih bunkerjev in zemljank, v katerih je prezimil). Oblast pa je medtem štela njegova kazniva dejanja (skoraj sedemdeset se jih je nabralo), od ropov in vlomov do antikomunizma. Najhujši zločin pa je bil vsekakor umor miličnika na radgonskem mostu. To je bila kaplja čez rob. Miličniki, kriminalisti in udbovci so ga v organizirani akciji ujeli na seniku njegove babice in ga odpeljali v mariborski zapor.
Rihtarič je bil zadnji obsojenec na Slovenskem, ki so ga po dosojeni smrtni kazni tudi dejansko ustrelili. Na današnji dan pred 48 leti.
Radgonski pokavci pa se še dandanes lovijo po šolskem dvorišču in se igrajo »Rihtariča in policaje«.

Rihtarič se oglaša iz pekla.

Gorski črni vrt. Sporno ozemlje na Kavkazu, ki si ga lastita Armenija in Azerbajdžan (formalno-pravno je v Azerbajdžanu, praktično in dejansko del Armenije, želi in prizadeva pa si pravzaprav biti samostojna in neodvisna država). Gorski Karabah so skrivnostni armenski zgodnjekrščanski samostani, pregovorna kavkaška gostoljubnost ter prečudovita in nedotaknjena narava. V prvi vrsti pa preprosti ljudje prijaznih nasmehov in iskrivih oči, čistega srca ter močne hrbtenice. Iz novega albuma Einstürzende Neubauten:

Flash je sicer res program za ustvarjanje animacij in igric, je pa tudi orodje, s katerim se da krasno izdelovati ilustracije v najrazličnejših stilih in tehnikah. Tole čebelico sem naredil kot kolaž …

Navidezni akvarij. Nove in stare dogodivščine sardinarjev tukaj.

Z BeTeKom sva se ravnokar vrnila iz Graza, kjer sva si v živo ogledala hokejski obračun med domačimi 99-ersi in ljubljansko Olimpijo. Izjemno vzdušje, obilica golov in hladno pivo – si lahko človek želi še kaj več od tekme? Navijala sva seveda za naše; malo za Slovence in malo za Štajerce.
No, moštvo iz slovenske prestolnice sta na koncu pokopala golmanova nezbranost ter nekdanji igralec »zelenih«, zdaj pa publikumsliebling Ivo Jan. Kot so znali reči Srbi: ko če kome, ako ne svoj svome.

Malce drugačna flash igrica. Navodila: z miško je treba zavihteti utež na prstu in poskušati čimdlje držati ravnotežje.

Svoboda je edino okolje, v katerem se lahko razvijajo in rastejo inteligenca, dostojanstvo in sreča ljudi. Formalno svobodo pa nam vsiljuje, odmerja in predpisuje Država - skupek gospodarjev z zakonsko močjo določanja odnosov med ljudmi ter močjo prisile, da se tem zakonom vsak pokori.
Te sile imajo največ od nas, če smo le družbeni sužnji in pasivni opazovalci. In niso nam dali prav nobene druge izbire … razen občasne, povsem simbolične, udeležbene dejavnosti na volitvah. Želite lutko na levi ali lutko na desni?

V velikem mestu, na vrhu velike stolpnice, se v veliki sejni sobi sredi velikega sestanka rodi čisto majhen … prdec.
Na pravkar minulem portoroškem festivalu slovenskega filma je nagrado vesna za najboljšo animacijo prejel Lado Leben za 7-minutno risanko Prdci.
Lado je bil moj sošolec na srednji šoli in sosed v internatu. Čestitke!

Že od otroštva naprej so me fascinirali kaleidoskopi. Vsako leto mi je mama na Pomurskem sejmu morala kupiti magično igračo, v kateri so se vzorci in barve prelivali v neskončnem številu kombinacij. Zahvaljujoč flashu si lahko kaleidoskop zdaj naredim(o) tudi sami. Za vse, ki bi želeli sami doma ustvariti podoben kaleidoskop kot je spodaj, sem pripravil zelo preprost in razumljiv tutorial: tukaj.

Pogosto se mi dogaja, da sanjam pse. Prijatelj, ki se spozna (no, vsaj veliko bolj kot jaz) na psihoanalizo, Freuda, Junga in govorico simbolov, to razlaga s simboliko prvinskosti, nagona (pes sem tudi po kitajskem horoskopu, če to komu kaj pove). Meni pa se zdi nekako bolj verjetna in logična moja interpretacija – enostavno pogrešam psa, te dni namreč mineva že moje četrto leto brez pasje družbe. Simpatični kosmatinci so bili sicer pri naši hiši že od mojih osnovnošolskih let. Bobi, Biba, pa še en Bobi (vmes pa še kakšen ducat mačk). Bobi II. je bil z nami polnih 15 let, častitljiva starost za pasjega gospoda …

Bobi in Jernej, veliko pasje/mačje prijateljstvo.

Bienale otroške grafike (Žalec, letos že 13.) je posebna prireditev, na kateri se vsaki dve leti predstavi otroška ustvarjalnost najboljših mladih grafikov iz vseh vrtcev in šol Slovenije. Današnja otvoritev je bila odlično organizirana, razstavljene grafike pa prav tako (nekatera otroška dela so naravnost osupljive kvalitete!). Na letošnji bienale je bilo izbranih tudi pet grafik mojih učenk in učencev.

Iz detajla (računalniške) grafike enajstletnega Blaža sem v flashu naredil zanimiv kaleidoskop.

Strip na Slovenskem je kilavo dete. Za večino sonarodnjakov je bil dolga povojna leta zgolj znak polpismene civilizacije (še prej pa ideološko spornega kiča) in stripi v slovenščini so sčasoma postali popolnoma odveč. Verjetno je prevladala miselnost, da ga ne potrebujemo, ker nam ga bodo tako ali tako priskrbeli drugi. Tržišče so tako res zapolnile publikacije v rajnki srbohrvaščini in pojav stripa v tujem jeziku je pri Slovencih le še povečal občutek, da gre za manjvredno literaturo. Da pa se je v dobrih stotih letih stripa na sončni strani Alp vendarle nekaj dogajalo, nam bo odkrila še po sveži tiskarski barvi dišeča knjiga Iztoka Sitarja, Zgodovina slovenskega stripa 1927-2007.
V knjigi je predstavljenih več kot 80 slovenskih avtorjev (med njimi tudi nekaj bolj ali manj rednih obiskovalcev tega bloga), vsak s kratko biografijo, izbrano stripografijo in analizo njegovega likovnega ustvarjanja. Poleg tega je v knjigi obilo slikovnega materiala, vsak avtor je predstavljen vsaj z eno stranjo ali insertom iz stripa, kar je vsekakor najcelovitejši pregled stripa pri nas.
Na straneh 110/111 je tudi stripografija moje malenkosti, o Smereh razvoja pa med drugim piše takole: »Vse se je začelo v oštariji, ko mu je urednik, s katerim sta skupaj popivala, v trenutku nerazsodnosti predlagal, da bi risal stripe v njegovi rubriki.«

Knjiga je A4 formata, trdo vezana, ima 160 strani, naprodaj pa je v strip.art.nici Buch (19,90 eur).

sestavine:
- maslo
- koruzni zdrob
- kozji sir, feta
- sol

V loncu zavremo mleko, dodamo malo masla. Ko mleko zavre, vanj med mešanjem postopoma vsujemo koruzni zdrob, kuhamo na blagem ognju ter ves čas mešamo. V zmes zamešamo nariban kozji sir (feta) ter solimo po okusu. Nato lonec odstavimo in mamaligo pustimo stati približno 20 minut, da se ohladi in stisne. Narežemo na rezine, lahko jo dodatno toplotno obdelamo na ponvi ali žaru. Mamaligo se ponudi kot prilogo različnim jedem, kot so sarmale in tocanà (golaž), zraven pa se prileže tudi odlično romunsko vino murfaltar.

Če kdo trdi, da je mamaliga pravzaprav samo romunska različica naše polente, ima popolnoma prav.

Moja različica priljubljene miselne igre “Žabe“.