Na blog sem inštaliral zabaven plugin, ki vsakemu komentatorju prilepi avatar, imenovan MonsterID. Glede na komentatorjev IP naslov plugin zgenerira sliko pošasti, ki se potem uporablja kot njegov avatar.    

- Igralna površina je lahko iz poljubnega materiala, vendar se mora standardna žogica, spuščena s 30 cm višine, odbiti približno 23 cm visoko.
- Server izvrže žogico skoraj navpično v zrak, brez kakršnihkoli rotacij tako, da se dvigne najmanj 16 cm visoko po tem, ko je zapustila dlan proste roke in nato pada, ne da bi se dotaknila česarkoli, predno je udarjena.
- Ko je pri serviranju žogica udarjena, mora biti za končno linijo serverja, toda ne dlje od zadnjega dela serverjevega telesa razen njegove roke, glave ali noge, ki so lahko najbolj oddaljeni od končne linije.
- V vsakem nizu v igri dvojic odloča par, ki ima pravico, da prvi servira, o prvem serverju, v prvem nizu dvoboja pa dvojica, ki brani servis odloča o prvem branilcu; v vseh naslednjih nizih dvoboja, ko se določi prvega serverja, je prvi branilec igralec, ki je temu igralcu v predhodnem nizu serviral.
- V dvobojih na tekmovanju posameznikov lahko igralec ali dvojica dobiva nasvete le od ene osebe, imenovane pred začetom dvoboja sodniku; če katerakoli nedoločena oseba daje nasvete, ji mora sodnik pokazati rdeči karton in jo poslati proč od igralnega prostora.

Vse to in še kaj več mora znati registrirani sodnik Namiznoteniške zveze Slovenije. Sodnik sem danes po uspešno opravljenem izpitu postal tudi jaz.

moj klub (klikni sličico za spletno stran)

Danes goduje sv. Damijan (in njegov brat dvojček Kozma, ki pa nas trenutno ne zanima). Živel je v 4. stoletju, po rodu pa je bil Armenec. Kot dohtar je rad pomagal ljudem in jih brezplačno zdravil (legenda pripoveduje, da je s pomočjo angelov spečemu bolniku odrezal hudo razjedeno nogo in jo nadomestil z zdravo, ki jo je vzel pravkar umrlemu črncu), vmes pa jih še malo spreobračal v krščanstvo. Ta čarodejstva seveda niso bila po godu posvetni rimski oblasti, zato so ga dali ujeti in usmrtiti. Damijan se je - čeprav zvezan v okove - najprej rešil iz morja, nato je ogenj opekel vse okrog njega (on se je izvlekel povsem nepoškodovan), na koncu pa so ga zvezali še na križ in ga kamenjali ter streljali nanj s puščicami. Toda tako puščice kot kamenje so se odbijali od njega in se vračali proti krvnikom!
Moj zavetnik je bil torej eden prvih superherojev.

Preprosta “drag & drop” flash igračkarija.

Včerajšnji dan sem preživel v Benetkah, na letos že 52. bienalu sodobne umetnosti, ki velja za enega najprestižnejših in najbolj celovitih prikazov dogajanja na svetovni likovni sceni. Moderna umetnost se nam predstavlja z več zornih kotov in skozi dela skrbno izbranih umetnikov, ki zbujajo pozornost obiskovalcev z raznolikostjo čustev, materialov in tem. Letošnja postavitev poteka pod naslovom Think with the Senses – Feel with the Mind. Art in the Present Tense (Misli s čuti - čuti z razumom. Umetnost v sedanjiku) in je v resnici dober ter zanimiv prikaz razvoja sodobne vizualne umetnosti (minimalizma, konceptualne umetnosti, abstraktnega ekspresionizma, postmodernega realizma, procesualne umetnosti, performansa, instalacije in še kakšnega –izma). Celotne razstave si v enem dnevu seveda nisem mogel ogledati, skozi kar precej paviljonov pa se mi je vendarle uspelo sprehoditi. Nekatere stvari so me pustile mrtvo hladnega, impresioniran pa sem bil predvsem nad ruskim video triptihom Last Riot,

absurdnim iraškim tepihom romunskega umetnika Pogaceanuja,

kot karikaturista pa so me navdušile tudi družbeno kritične risbe še enega Romuna, Dana Perjovschija.

Nocoj sem bil povabljen (kao fotograf) na predpremiero novega slovenskega filma Petelinji zajtrk, posnetega po romanu Ferija Lainščka. Gre za zgodbo o vajencu avtomehaniku, ki gre s trebuhom za kruhom in pristane v najbolj zakotni vukojebini, kar si jih lahko predstavljate, Gornja Radgona imenovani. Moje mesto je sicer molvansko karikirano, a vendarle z dokaj značilno lokalno folkloro – pičkarjenjem, popivanjem in tarokiranjem (Kurba, pagata si mi spipa! Natoči mi še eno kupico!). Poleg tega, da je na platnu lepo videti svoje prijatelje in znance (v enem prizoru ima kot statist svojo sekundo slave celo moj brat ), se film ponaša tudi s premišljenim kadriranjem, lepo fotografijo in dokaj pristno radgonščino. Dober film!
fotografije s snemanja

P.S. Malo sem bil kregan, ker nisem omenil performansa gornjeradgonske gledališke skupine “Ars Altera Pars” z variacijami na temo Petelinji zajtrk pred začetkom filma. Mea culpa, meja Kolpa. Popravljam napako, fotografije s performansa so na ogled tukaj.

Glavna igralka Pia Zemljič, režiser Marko Naberšnik ter pisatelj Feri Lainšček na tiskovni konferenci.

Tokrat bolj žalostne. Od letošnjega januarja do avgusta so števci Direkcije za ceste skozi Gornjo Radgono našteli 849 938 tovornih vozil, kar je skoraj že toliko, kot v celem lanskem letu (984 489).

1. bienale slovenske neodvisne ilustracije promovira avtorje ne zgolj knjižne ilustracije (kot je bila to stalna praksa dosedaj), temveč širšega pojma ilustracije, ki se pojavlja v različnih medijih - animaciji, stripu, slikarstvu, oblikovanju …
Eden od avtorskih projektov bienala je tudi kolaborativni Drevo/Tree. Projekt deluje s pomočjo spletnega vmesnika, na katerega povabljeni avtorji dodajajo svoje risbe. Dostop do uporabe vmesnika se širi v strukturi drevesa - pobudniki projekta so korenine, ti k sodelovanju povabijo deblo, deblo veje, veje liste …
Jaz sem deblo, narisal pa sem Bobija.

S svojimi 172-imi centimetri sem daleč od idealne postave košarkaša. Košarko sem pred leti (preden sem dokončno spoznal, da ekipni športi za individualce kot sem jaz pač niso) s prijatelji sicer rekreativno igral, a ravno preveč dober nisem bil. Kljub temu pa niti takemu košarkaškemu laiku ni jasno, kaj so se naši dogovarjali v zadnjih minutah odmora odločilnih tekem evropskega prvenstva. Da ne bodo igrali obrambe, niti delali favlov? Da bo Jaka pokrival 30 cm višjega Nowitzkega? Še jaz vem, da se tekme dobrih šest sekund pred koncem, ko nasprotnik vodi le za ubogo točko, rešujejo s prodorom pod koš (največje možnosti za koš ali vsaj proste mete), nikakor pa ne z metanjem trojk z velike razdalje. In zakaj praktično celo zadnjo četrtino proti Grkom (v kateri smo dobesedno pogoreli) na parket nista stopila oba naša najboljša igralca, eden ponosen lastnik šampionskega prstana NBA lige, drugi pa evropski klubski prvak? A naš selektor očitno že ve, saj si je dragocene izkušnje nabiral v močni poljski ligi …
Danes smo, hvalabogu, osvojili vsaj sedmo mesto in z njim vozovnico za olimpijske igre. Drugo leto v Pekingu bodo imeli naši fantje spet priložnost pokazati, kaj znajo. In znajo veliko. Okrepljeni morda še s katerim od tokrat odsotne četverice nba-jevcev. In upam, tudi z drugim in sposobnejšim selektorjem.
Govoril sem.

Teden dni deliti sobo z dvanajstimi nadebudnimi in energije polnimi desetletniki je naporno.
Je že res, da je šola v naravi oblika dela z otroki, pri kateri učitelj z njimi preživi cele dneve in pri kateri jih lahko tudi najbolje spozna. Je pa šola v naravi tudi zelo zahtevna z organizacijskega vidika (kot pedagoški vodja moram premišljeno organizirati vse aktivnosti od zajtrka pa do umivanja zob pred spanjem), še posebej pa z vidika odgovornosti. Učitelji smo teh teden dni v službi 24 ur na dan, za vseh skoraj 70 otrok je treba skrbeti in paziti kot na zenicu oka svoga. Kuhanje čajčkov, spremstvo v zdravstveni dom zaradi hripavega grla, bolečega ušesa ali trske v prstu so vsakodnevni ritual. Da o tolaženju domotožja niti ne govorim … Zavedam se, da je to del moje službe. Kljub temu kar malce zaboli, ko ob prihodu domov samo ena mamica zmore izreči besedico »hvala«.
Seveda pa je glavno, da so se otroci vrnili zadovoljni ter živi in zdravi. In tudi jaz sem preživel. Že dvaindvajsetič. Pa še super vreme smo imeli!

Na Google Analitics sem si za hec ogledal mesečno statistiko svojega bloga in naletel na kar nekaj zanimivosti …
Torej, v zadnjem mesecu dni je blog obiskalo 762 ljudi (povprečno 24,5 na dan, kar se mi zdi super!), skupaj pa je bilo 1186 obiskov (nekateri so blog pač preverili večkrat na dan ), od tega 1125 iz Slovenije. Obiskovalci so bili sicer iz 26 držav in 4 kontinentov. Slovenci so se na mojem blogu zadržali povprečno 8 minut in pol, 7 Nemcev pa si je stran ogledovalo povprečno še minuto dlje. Makedonec je na blogu preživel dobrih 5 minut (verjetno se je mučil s slovenščino, prebrati kaj o svoji državi), Japonca, Brazilca, Argentinec, Kitajec in Gruzijec pa so na blog verjetno zašli povsem nehote, saj se niso zadržali niti sekunde …
Največkrat kliknjen prispevek je “simpsonizator“, sledi mu “premagaj oblast“, na tretjem mestu pa je risanka “Pivo in cigarete“. 33% obiskovalcev me najde direktno (prav toliko s pomočjo iskalnikov, Google in Najdi.si), 16% jih pride z moje domače strani domovoj.com, 7% ljudi pa me najde na Blogosu.
Že naslednji teden bo statistika bloga verjetno precej padla. Od jutri do sobote bom namreč z našimi petošolci v šoli v naravi.
Zbogom in hvala, ker molite za sončno vreme!

(po domaje, kak mi gučimo, po radgonsko)
Zavolo toplega poletja do se pomalen tü v naših goricah začele bratve. Tou je tradicionalno jesensko delo, na keren se zbere dosta žlahte pa drügih povablencof. Na toti den (pa tüdi že kaki den preja) moški prpravlajo püte, prešo pa püčle, kaman de teka sladki mošt. Ženski del žlahte pa prpravla za brače obilno jestvino, na keri nesmi faliti dumača putica pa krüh z zablon pa kaki falat tünke. Na bratvi se tüdi veselo peje, ka je bojša štimunga. Obrano grozdje nosijo pütari v prešo, gej iz jega stisnejo sladki mošt, keri de se za kaki mejsec spremejna v vino. Baje ka de letos dobra letina!

S šolskim letom 2007/2008 je OŠ Gornja Radgona tudi uradno dobila novo celostno podobo, zato sem za moje petošolce v flashu naredil sestavljanko z novim znakom.

Takole me je pred desetimi leti portretiral prvošolec Mitja.

Priznati moram, da do včerajšnjega obiska Porabja sploh nisem vedel, da obstaja tudi slavski jezik. Še manj pa, da ga v bistvu že celo življenje govorim in uporabljam … Slavščina imenujejo namreč Porabski Slovenci jezik Slovencev tostran Mure. Slovenščina pa je njihovo narečje, stara prekmurščina oz. porabščina (imenovana tudi vendski jezik). Mi smo Slavci, oni Slovenci. Knjižne slovenščine velika večina Porabcev ne govori, ravno tako kot matičen narod zelo težko razume (še mi, ki smo jim geografsko najbliže) njihovo arhaično govorico. Porabski Slovenci pravzaprav nikoli v zgodovini niso živeli v skupni državi z ostalimi Slovenci in dolga desetletja so bili brez kakršnih koli stikov z domovino matičnega naroda.
Kljub vsemu se zavest slovenstva v Porabju še vedno ohranja.

»Če se pelamo po porabski vasaj, od leta do leta je menja tisti sonžetov pa ogradov, ka se kosijo. Ranč tak je tau na Verici tö. Istino, zato edna dobra pelda je, kak bi trbelo vreda meti grünt, pa če bi vsikši tak dola emo spucano ograd kak Bejbarski, te mislim, drugi kejp bi kazala porabska pokrajina tö.«
(Porabje, 16. auguštuša 2007)