julijci
Vsakokrat, ko s (pre)težkim rukzakom na hrbtu sopiham in grizem v strmine, skozi stisnjene zobe godrnjam: »Le kaj hudiča ti je tega treba bilo!« in se zaklinjam, da je tokrat pa res zadnjič. Ampak volja naredi svoje in na osvojenem vršacu sovraštvo do hribolazenja že popusti. In že sem trdno odločen, da se spet vrnem. Zaradi gibanja v naravi, koristnega preživljanja prostega časa s prijatelji, zasluženega piva v koči in razgledov, ki odtehtajo tudi današnji muskelfiber:
Kje si to bil?
Prehodavci (iz Trente) – Triglavska jezera (na pokončni sliki se vidi Zeleno).
“Vsakokrat, ko s (pre)težkim rukzakom na hrbtu sopiham in grizem v strmine, skozi stisnjene zobe godrnjam: »Le kaj hudiča ti je tega treba bilo!« in se zaklinjam, da je tokrat pa res zadnjič.”
Sem misila, da se to samo meni dogaja. Se zdaj kar bolje počutim.
Nekako me je razjedala misel, da mogoče nisem za planine, če tako razmišljam … Očitno je to kriza na poti, ki jo moramo premagati, da na koncu dobimo nagrado (razgled, pivo, čaj …).
To je standard. Ko rineš v breg, razmišljaš samo “Pa p…. m…… kaj mi je tega treba”, ko pa si na vrhu, še bolj pa ko se spuščšaš pa: “J……. je blo fajn, kam gremo naslednjič?”
Tako nekako (mogoče edino z manj preklinjanja).
Ne ne, preklinjanja je še več, pa še bolj ostro je
, vmes pa “Kak je fajn, ko je luštno!”