Mozaik na fasadi telovadnice OŠ Gornja Radgona smo izdelali člani Likovnega društva GR konec avgusta lani.

Finalna vožnja svetovnega prvenstva v speedwayu na dolgih progah, Gornja Radgona 1981 (mimogrede, svetovni prvak je postal Britanec Michael Lee)!
Skoraj bi se mi utrnila solza radosti, ko sem ugledal ta stari posnetek (sam sem bil namreč med gledalci nekje na prvem ovinku) …
Tipu, ki ga je našel na YouTube-u, sem blazno hvaležen!

Gornja Radgona je obmejno mesto ob reki Muri, ki šteje dobrih 3000 prebivalcev. Znano je po svojem šampanjcu in po nevzdržnih kolonah tovornjakarjev, ki se vsakodnevno valijo skozenj. V času Pomurskega sejma se frekvenca prometa še toliko bolj poveča, v nedeljo je cesta na stadion oz. sejem izgledala takole (filmček je sicer BeTeKovo delo):

Naslednji logičen korak pri igračkanju s programom flash je po animacijah seveda ustvarjanje igric. Za začetek sem si kupil knjigo »Flash MX ActionScript for Fun and Games«, v kateri so na zelo razumljiv način (za telebane) napisani recepti za preproste flash igrice.
Jaz sem si zamislil klasično pig pong varianto (obče znano je namreč, da sem navdušen rekreativni igralec namiznega tenisa), v kateri moraš kot predstavnik navadne raje premagati oblast. Glavna lika, delavec in politik, sta vzeta iz mojih stripov, ki sem jih dolgih 12 let tedensko objavljal v časopisu Večer. Igrico sem sicer prvič igral pred skoraj 30-imi leti (za večjo preciznost vzemimo raje številko 25, da ne bo spet kakih očitkov), ko je radgonsko podjetje Gorenje Elrad na trg poslalo prve igralne konzole, takrat se jih je priključilo še na televizor (kdor je imel barvega, je bil pa sploh car!). Igrica je torej tudi nekakšen hommage radgonskim programerjem.
Pravila so menda jasna vsem … Z miško se pomikaš gor in dol ter poskušaš zadeti žogico, igra pa se 8 točk. V doglednem času lahko seveda na blogu pričakujete tudi kakšno bolj sofisticirano in izvirnejšo igrico. Samo še kakih 500 strani knjige moram preštudirati …

Jim Jarmusch je posnel filmsko mojstrovino „Kava in cigarete”, jaz pa sem svojo najnovejšo flash risanko poimenoval „Pivo in cigarete”. Malce (neprijetno) presenečen sem hkrati opazil, da se kar veliko objav na tem blogu vrti okoli alkohola, še posebej piva. Zato bom za nedoločen čas na blogu uvedel prohibicijo, obenem pa zagotavljam, da je pivo možakarja v tem filmčku brezalkoholno.

Te dni se je zgodil Zeleni spust po reki Muri, ki se ga je udeležilo osem čolnov, osem narodov v protest proti osmim načrtovanim hidroelektrarnam na Muri.
Domovoj vesla na desnem krilu, v neumni modri kapici. Za uradni zapisnik naj povem, da je na cilj, Babičev mlin v Veržeju, naš čoln priveslal kot prvi!

Ob naglo bližajočem se začetku novega šolskega leta se mi misli vrtijo tudi okrog aktualnega slovenskega šolskega sistema. Že nekaj let se tako starši kot pedagogi strinjamo, da so učenci v šoli preobremenjeni, živijo v stresu in v pogojih nezdrave tekmovalnosti. Preobremenjeni že, toda s čim? Preobremenjeni so z nesmiselnim trpanjem podatkov, dejstev in informacij v glave; faktografskim poučevanjem s poudarkom na pomnenju in postopkih. Ključ uspeha pa ni v pomnenju in memoriranju, temveč v sposobnosti razmišljanja ter učenju iskanja in ustvarjalnega povezovanja informacij v nove vsebine.
Največji problem celotne usmeritve našega šolstva torej vidim v tem, da podpira zgolj pridnost, kreativnost pa odriva na rob. Šola je pač zastavljena tako, da ceni predvsem dejavnosti razuma in spomina, največji poudarek v šoli je prav na predmetih, ki uporabljajo ti dve komponenti mišljenja. Kreativno in ustvarjalno, divergentno mišljenje (neobičajno odzivanje na običajne naloge), ki je najmanj predvidljivo, težko merljivo in v nasprotju s šolskim sistemom, ki s selektivnim delovanjem »meri« rezultate in znanje, pa seveda ustvarja rezultate, ki niso vedno v skladu s pravili in ustaljenimi normami (pravzaprav so najbolj kreativne rešitve v bistvu vedno v izrazitem nasprotju z njimi). Kreativnost bi morala postati vrednota. Tako pa ob vsej preobremenjenosti iz šole žal še vedno prihajajo funkcionalno nepismeni ljudje, v šoli naučene podatke pa itak hitro pozabijo …

Vsakokrat, ko s (pre)težkim rukzakom na hrbtu sopiham in grizem v strmine, skozi stisnjene zobe godrnjam: »Le kaj hudiča ti je tega treba bilo!« in se zaklinjam, da je tokrat pa res zadnjič. Ampak volja naredi svoje in na osvojenem vršacu sovraštvo do hribolazenja že popusti. In že sem trdno odločen, da se spet vrnem. Zaradi gibanja v naravi, koristnega preživljanja prostega časa s prijatelji, zasluženega piva v koči in razgledov, ki odtehtajo tudi današnji muskelfiber:

Na tridnevnem festivalu Flashforward bodo sredi septembra v Bostonu izbrali najboljše stvaritve v flashu. Nominiranci za nagrade v različnih kategorijah so na ogled tukaj, med njimi pa je tudi line rider!

Ker imam ravno čas in voljo, sem naredil še kratko in preprosto flash risanko za svojo malo nečakinjo. Njej je všeč.

Če bi bil rumen in bi poučeval na osnovni šoli v Springfieldu …

Simpsoniziraj se še ti!

Zabavne flash dogodivščine mafinov
http://www.muffinfilms.com/

Spontanost je, tako berem, ena od boljših človekovih lastnosti.
Človek, ki ima rad, da je življenje spontano, je odprt do ostalih ljudi, se rad zabava in vedno rad odkriva nove stvari. Spontanost je kul. Meni pa, iskreno rečeno, ni najbolj jasno zakaj.
Seveda, človek mora biti fleksibilen in sposoben improvizacije v različnih življenskih situacijah. Toda spontan, vedno in povsod, pomeni biti instinktiven, impulziven in emocionalen. Vse to pa mi močno diši po nepremišljenosti, nedoslednosti, neodgovornosti.
(Jako čislana je spontanost tudi v ustvarjalnosti. Po drugi strani je Michelangelo recimo štiri leta ležal na hrbtu, da je strop Sikstinske kapele poslikal s freskami prizorov iz Stare zaveze in poslednje sodbe!)
Sem sistematična (sistematičnost za razliko od spontanosti temelji na izkušnji naučenega), analitična (daleč od tega, da bi bile moje odločitve vselej pravilne, a so praviloma vedno sprejete po tehtnem premisleku, zato mi za nobeno od njih nikoli ni žal), previdna in racionalna persona. In s tem ni čisto nič narobe.

Pred leti sem na enem od svojih potepanj po Poljski med brskanjem po neki trgovinici naletel na glasbeno sploščenko “Kayah & Bregović“. Ker se mi je stvar zdela zanimiva, cena pa je bila tudi ugodna, sem cede kupil. In ni mi žal, Bregović je iz svojih starih recikliranih komadov naredil zelo poslušljivo zadevo!

O line riderju in njegovemu avtorju je bil objavljen prispevek na televiziji, medtem pa je moj sankač v Planici postavil nov svetovni rekord (in pristal v bolnišnici).