akril na platnu

Zadnje junijske dni pred 16 leti je v Gornji Radgoni divjala vojna. Bili so mrtvi in ranjeni, moja sodelavca Vera in Janez sta ostala brez strehe nad glavo – tankovske granate so jima porušile hiši. Osebno sem bil najbolj šokiran nad predirljivim zvokom alarma za zračno nevarnost ter letali, ki so trenutek zatem čisto zares odvrgla svoj smrtonosni tovor. Vojna v Radgoni je bila resna zadeva, v spomin in opomin pa nekaj fotografij:
fotografije junij 1991

»V soboto, 29. junija 1991, ob 22.57 je bil mejni prehod Gornja Radgona še vedno v rokah JNA. Pogajanja so padla v vodo. Vsa hrana, ki jo je JNA imela s sabo, je zgorela v tovornjaku. Radgonsko stran mejnega prehoda so obkolili teritorialci. Zloglasni poveljnik enote zavrača vse pogovore, prebivalci pa množično zapuščajo mesto.« (Mladina, 2.7.1991)

avtor fotografije: Boris Jaušovec (Večer)

Mozaik na fasadi OŠ Gornja Radgona so izdelale četrtošolke Tina, Nuša, Nives in Urša ter šestošolki Jana in Špela.

Saj vem, nekega dne se bomo temu vsi skupaj sladko smejali…

Zamislite si stavbo, imenovano Strip. Če je v kleti te stavbe alternativa, uporništvo, inovacija in eksperiment, potem najdemo na njenem podstrešju sijaj in slavo visokotiražnih izdaj, denar in varno življenje. Koliko nadstropij ima ta stavba in kako daleč je od kleti do podstrešja, pa je težko reči. Problem namreč nastane, ko je treba definirati, kaj je underground in kaj mainstream. Ali sta alternativni in underground strip eno in isto? Kdaj underground neha biti podzemlje? Alternativa in underground sta tudi v stripu postala vzdevka za vse, česar se ni dalo drugače označiti – nekaj, kar vsaj na prvi pogled ni videti komercialno, produkt risarskih posebnežev, ki z nekonvencionalnim pristopom do medijev niso našli založnika. Ali je potemtakem zaslužek tisti, ki deli stripovsko podzemlje in stripovske trende? Roberta Crumba, guruja stripovskega nonkonformizma so imenovali »Papež undergrounda«, ko je v 60-tih letih živel in potoval v prikolici, spotoma pa prodajal še svoje stripe – je v tem razredu tudi danes, ko dosegajo njegova zbrana dela milijonske naklade? Se nam morda ne zdi, da njegovi stripi naenkrat niso več tako inventivni in originalni kot včasih?

Izdelek sega še v moja daljna srednješolska leta, ko sem obiskoval krožek za animirani film. Danes pa sem posamezne sličice na celuloidni foliji poslikal kar s svojim digitalnim fotoaparatom ter jih združil v animirani gif.
V teh počitnicah sem si sicer zadal nalogo, da se naučim vsaj osnovnega dela v flashu (Sebek & BeTeK, že vnaprej hvala za pomoč ) ter do začetka naslednjega šolskega leta ustvarim tudi kakšno kratko risanko…

Po starih šegah je danes kresna noč, jutri pa kresni dan. Praznik sega daleč nazaj v pogansko dobo in je bil nekoč prav gotovo najskrivnostnejši dan v letu, ognjeni praznik sonca. V starem koledarju je zapisano, da se deklicam, ki se rodijo na tisti dan, lahko da ljudsko ime Kresnica. Glavni junak številnih obredij in navad (zažiganje kresov, kotalenje gorečih koles, nošenje plamenic, obhodi kresnic itd. – naši predniki so verjeli, da bo njihov ogenj pomagal Soncu, ki zato ne bo omagalo in shiralo) v tem času je bil kresnik, pozitivno, vsestransko dobro bajeslovno bitje iz slovenske mitologije. Kresnik je zemeljski vladar, sin nekega sončnega ali ognjenega boga, po katerem je podedoval svetlobo, toploto in ogenj. Ciklus zgodb, ki se nanašajo na Kresnika, je najbolj kompletna zgodba kakega božanstva med vsemi Slovani (Jakob Kelemina: Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva, Celje 1930). V njih se je spopadel s svojim nasprotnikom v podobi demona v živalski obliki (zmaj, lintvor, tolovaj, pozoj, štrige, kače ali kačji kralj), da je dosegel nekaj dobrega za ljudi.
Nekateri raziskovalci slovenske in slovanske mitologije zato razlagajo Kresnika kot slovenskega Peruna, gromovnika (v popolnoma isti zgodbi se namreč pri drugih Slovanih, tako kot pri nas Kresnik, v boj s htonskim – lunarnim, negativnim božanstvom Velesom spusti Perun).

Ko je bil Kresnik še mlad, je pasel čredo na planini. Baš je malo zadremal, kar pride iz daljnih krajev njegov smrtni sovražnik, kačji kralj Babilon. Pokral mu je vse krave in jih odgnal daleč nekam v hribe in tamkaj skril v veliki gorski votlini. Kresnik po dolgem času dospe pred tisto votlino in udari s silno boklačo ob skalnata vrata. Mahoma privre na tisoče hudih duhov iz pečine; a čim se pokažejo ti duhovi na svetlem, se začne bliskati in grmeti. Kresnik je potolkel vse od prvega do zadnjega in takoj se je zvedrilo. Ko se je nato prikazal kralj Babilon, je pobil tudi njega. V votlini je našel svojo čredo in jo odgnal domov.

Časopisni strip je bil v 19. stoletju prva oblika seznanjanja bralcev z novim medijem, kasneje imenovanim deveta umetnost. V naslednjih desetletjih (četudi se je težišče stripovskega izdajanja preselilo v posebne zvežčiče in albume) so časopisi razvijali in izpopolnjevali specifičen način pripovedovanja in risanja zgodbic, prilagojen dnevnim in tedenskim izdajam. Na straneh velike množice svetovnih časnikov, ki izdajajo klasičen časopisni strip v obliki dnevnih ali tedenskih pasic s približno tremi sličicami, so se in se še vedno prepletajo različne zvrsti humorističnega stripa, od burlesk do satir, ki črpajo ideje iz trenutnega družbeno-političnega dogajanja. Mnogi med njimi so doživeli globalno popularnost. Peanuts, Hogar Grozni, Wizard of Id, Calvin & Hobbes, Garfield in Dilbert so stripi, ki še znajo odlično ohraniti prvinsko sporočilo kratkega stripa in gaga.
V medijih - tako tiskanih kot digitalnih, polnih vedno bolj šokantnih novic, je prijetno videti svoje priljubljene like vsako jutro ali vsak začetek tedna za nekaj sekund ob prvi jutranji kavici. Postali so nam neke vrste prijatelji. Skrbi nas za njih, ko so v težavah; računamo, da bodo gledali na življenje iz bolj zabavnega kota kot mi, obstajajo zaradi nas samih. Svet stripov je enostaven in preprost, mala oaza stabilnosti v kaotični, vsakodnevno spremenljivi stvarnosti…

Moja Simulacija kaosa naj Te, slučajnospoštovani bralec/bralka tega bloga spomni, da je lahko življenje bolj črno in zapleteno, a tudi bolj smešno in zabavno, kot se zdi.

http://www.pintprice.com/

Strip je izšel v knjigi »V sen sem jih videl« (1999), v kateri so zbrani podatki, fotografije in stripi po besedilih enega najpomembnejših bendov iz krajev ob Muri in najbolj vztrajnih slovenskega underground rocka, Centra za dehumanizacijo.

Ni sicer »moj«, je pa prav tako tipičen CZD komad:

5 najboljših koncertov, na katerih sem bil:

U2 - Dunaj, 1997

Rolling Stones - Zagreb, 1998

Pearl Jam - Budimpešta, 1996 (karta je sicer iz Ljubljane, 2000; ono budimpeštansko sem nekje izgubil)

Faith No More - Ljubljana, 1997

Rammstein - Ljubljana, 2005

Pred tisicx rocxis vse Slavianis imali odnakju jazika. Usled razprestrenie Slavianifs na ogromju oblastis iz tot jazika tvorili bolsx cxem dvanades dialektis, i kazxd Slaviansk dialekt tvoril svoi sposob pisanief. Poskroz razlicxju pisanie, razlicxju azbukvas i razlicxju dialektis do ne-davnost Slavianis razumili drug druguf.
Modernju Slavianis tvorit novju, prostju, universalju Slaviansk jazika, ktor mozxuo pisat i cxitat na vse komputoris, i ktor razumijut 400 milion Slaviansk ludis bez ucxenie. Tut novju jazika imenijt Slovio. Slovio mozxete upotrebit dla gvorenie ot Praga do Vladivostok; ot Sankt Peterburg cxerez Varsxava do Varna; ot Sredzemju Morie i ot Severju Morie do Tihju Okean. Slovio imajt prostju, logikju gramatia i Slovio es idealju jazika dla dnesju ludis. Slovio rodil vo internet, slovio es produkt internetuf, i umozxijt plus prostju komunikacia dla vse narodis, dla vse ludis nasx planetuf.

Ucxijte Slovio, ucxijte universalju slaviansk jazika!
http://sl.wikipedia.org/wiki/Slovio

nasx otec

Iz naših zgodnjih šolskih let se bržkone vsi spominjamo polžkov in čebelic, s katerimi so tovarišice nagrajevale naše pisne in risane izdelke…
SILVO-FRENDTVOJ je z mojo skromno ilustratorsko pomočjo pred leti uresničil izvrstno idejo »veselih štampiljk«, namenjenih ocenjevanju učencev na drugačen, spodbujevalen način. 12 različnih motivov je omogočalo neobremenjeno ocenjevanje, ki je učence motiviralo za boljše delo. Štampiljke se v prvem triletju še danes uporabljajo na marsikateri slovenski osnovni šoli, tudi naši.

Silvo, najdi čas in prostor v svoji glavi še za kakšno podobno idejo!

Nominacija za Oskarja 2005.

Svet okoli nas opazujemo z dvema očesoma. Levo oko gleda malo z leve, desno oko pa malo z desne v smer gledanja. Zaradi tako nastale majhne spremembe v perspektivi nastajajo razlike med slikama levega in desnega očesa, ki ju možgani združijo v zaznavanje globine prostora. Za stereofotografijo potrebujemo torej dve (delni) sliki, imenovani tudi polsliki, po eno za vsako oko. Da lahko opazujemo stereoskopske posnetke, moramo posredovati levo polsliko levemu očesu, desno pa desnemu. To storimo s posebnimi 3D očali (tista z enim modrim in enim rdečim filtrom), možgani pa na podlagi sprejetih informacij ustvarijo globoko prepričljiv vtis 3D sveta.
Prijatelj Jura mi je za ta posnetek s Sviščakov posodil svojo stereofotografsko opremo, spodnjega Štajerca z Unionom pa je škljocnil kar sam.

Kakih dvajset let nazaj smo s tovarišico vred tuhtali, kako našim pobratimom iz Mladenovca na najkrajši možni način predstaviti Gornjo Radgono - kaj dela naše mesto tako posebno, drugačno od drugih…
»Pomurski sejem, šampanjec in speedway!«, smo bili hitro enotnega mnenja.

Vsakoletni ogled speedwayske dirke, kjer so merili moči najboljši speedway vozniki na svetu (moje mesto je dvakrat gostilo celo finale svetovnega prvenstva!), je bil prazničen dan in specifičen vonj metanola je poznal vsak radgonski otročaj. To je bila res elitna športna prireditev, Radgona pa zibelka in najpomembnejše središče speedwaya v tem delu Evrope. Novozelandec Ivan Mauger, Danec Ole Olsen ter lokalni matador Vlado Kocuvan (sicer kar petkratni državni prvak rajnke Jugoslavije) so bili junaki našega otroštva, podobno kot so za današnjo mularijo Ronaldinho, Beckham ali Ševčenko. Pokavci smo si z naših že itak vsega hudega vajenih Rogovih ponijev odrezali zavorne zajle (motorji za speedway namreč nimajo zavor, ki na pesku nič ne koristijo, ampak prej ovirajo) ter dirjali z njimi čez drn in strn. Krvavi nosovi in obtolčena kolena so bili stalnica našega otroštva.
Na peščenem dirkališču, zapisanem v slovensko in svetovno športno zgodovino, se speedwayskega motorja ni slišalo že nekaj let in desetletij… Nekdanji ponos Gornje Radgone danes žal klavrno propada.