mora

»Taki si, kak či bi te mora cecala!«
Ta očetov stavek sem v mlajših letih večkrat slišal. Vendar se v svoji otroški preprostosti nikoli nisem vprašal, kdo ali kaj naj bi ta mora pravzaprav bila – očetov očitek sem vzel pač za samo še eno modrijo, ki jo starejši tako radi navržejo svojim potomcem. Vse dokler me čez dolgih nekaj let ni začela zanimati slovenska mitologija…
Mora je bila na Slovenskem duša živega človeka (največkrat stare ženske), ki ponoči med spanjem zapusti telo. Skozi špranjo ali priprto okno se pritihotapi v kmečko izbo ali hlev in sesa ljudem in živini kri, govedu pa tudi mleko. Čehi, Slovaki, Lužiški Srbi in Poljaki so si moro predstavljali v obliki slamnate bilke, ki si ponoči utre pot skozi ključavnico k človeku. Zahodni Slovani so si dušo, ki zapušča telo, zamišljali kot mačko.
Da bi se ubranili more, so na slovenskem podeželju risali zaščitna »morina znamenja«, bodisi v pepel domačega ognjišča (ker naj bi mora prišla v hišo opolnoči skozi dimnik), na zibelke in na lesene tramove vhodov v bivališča in hleve – pentagrame, heksagrame, zvezde, rozete s šesterimi listi kot simbol sonca, Andrejeve križe (XXXXX). Znak X, vsekan v drevesni štor, je človeka zavaroval tudi pred “divjo jago“, podobno pa so zaznamovali še različne lesene predmete, da se ne bi z njimi ponoči pretepali vedomci.

mora.jpg

Nekateri raziskovalci slovanske predstave o mori pripisujejo čisto telesnim vzrokom: občasni nezmernosti pri jedi in pijači ter spanju v zadimljenih, slabo prezračenih prostorih…

Comments are closed.