strip in film

Vprašanje Provokatorja: Ali ni strip pravzaprav samo skica filmskega dela; skica z dovolj vrlinami in šarmom, da se lahko figurira kot priznana, avtonomna umetnost?

Definicija: Strip je plod sinteze dveh različnih izraznih sredstev: slike oz. risbe ter besedila. Z medsebojno povezavo ter nadgradnjo besedila in risbe je zgradil svojstven vizualno-literarni sistem, na osnovi katerega pripoveduje zgodbe v slikah.

Odgovor Vedeža: Umetniški formi filma in stripa sta nastali vzporedno in praktično istočasno. Oba z istim ciljem, fiksiranjem dinamičnega gibanja, da bi bila dosežena iluzija gibanja v prostoru in času. Filmu je to uspelo s pomočjo optične (perceptivne), stripu pa s pomočjo kinetične (imaginativne) iluzije. Strip se je dejansko pojavil na »križišču« različnih ustvarjalnih oblik. Z likovno umetnostjo si deli grafično oblikovanje, kompozicijo, svetlo/temni kontrast (chiaroscuro), perspektivo, barvno in tonsko lestvico. Skupni element stripa in literature je dramsko oz. narativno oblikovanje tekta. Pri filmu pa si je strip izposodil terminologijo: menjavo planov, kadriranje, montažo, rezanje … Toda kot se je filmska umetnost ob pridobitvi legitimnosti v elitni kulturi odrekla pozivanjem na podobnosti z gledališčem, tako tudi stripu danes svojega načina izražanja ni potrebno opravičevati z elementi filmskega jezika. Pri tem ne smemo pozabiti tudi na čisto specifične stripovske elemente – stripovsko montažo (pri stripu lahko velikost posameznega prizora variira, v nasprotju s filmom, ki je omejen s formatom platna), ikonografsko/figurativne znake (npr. žaga za smrčanje), antropomorfno upodobitev karakterjev, govorne oblačke ter predvsem na različne avtorske stile in pristope.
Navsezadnje je strip znan še po ubesedenjih raznovrstnih pokov in šumov ter grafično diferenciranih podobah govorjenja – ugotovimo lahko torej, da sta bili stripu tudi izrazno že spočetka dani glavni razsežnosti, do katerih se je film dokopal šele skozi tehnološki razvoj: zvok in barva (in za razliko od filma, ki se vsakič z doseženo novo razvojno stopnjo odreče prejšnje, črno-beli in »nemi« strip še vedno enakopravno uspevata ob barvno-zvočnih sorodnikih).
Četudi je strip zastavljen izrazito filmsko, ga ne moremo enačiti z na posamezne prizore narezanim filmom ali filmsko skico (story board). En filmski posnetek namreč vedno predstavlja le zamrznjen trenutek, medtem ko lahko dogajanje v eni stripovski sličici traja precej dlje (način montaže, kjer prizori ne predstavljajo zaporednih faz dogodkov, temveč različne aspekte iste situacije, je na primer dobro znan iz japonske mange). Poteza risarjevega peresa nam dopušča v miru prebrati dialog v oblačkih, ne da bi se zaradi tega počutili odrinjene iz dogajanja. Iz fotografije oz. delčka filma pa ne moremo potegniti več od enozložnega hipa – gibanje se zaustavi, namesto da bi se pognalo. Ravno nasprotno kot v stripu, kjer dobimo z razcepitvijo trenutka na več sličic občutek brezčasnosti, zaustavljenega časa.
Tak je to.

Comments are closed.