boris nikolajevič

Pisalo se je burno leto 1991, prelomno za socialistični mnogonacionalni državi Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo. Usoda in (ne)miren razpad mogočnega sovjetskega imperija sta seveda v marsičem napovedovala tudi razplet krize v naši rajnki federaciji, zato smo z velikim zanimanjem spremljali avgustovska dogajanja v Moskvi, le dobra dva meseca po tistem, ko je voditelj ruskih demokratov Boris Jelcin z več kot 50% podporo že v prvem krogu prvih demokratičnih volitev v Rusiji porazil Komunistično partijo. Njeni privrženci so organizirali državni udar in po moskovskih ulicah so se začeli voziti tanki. Spominjam se obilnega sivolasega možaka, ki je stopil na enega od tankov in v stilu ljudskega heroja z besedami: “Jaz sem Boris Jelcin, predsednik Rusije”, ustavil oklepnike. Vojaki so ga ubogali, on pa je zmagoslavno pozdravljal in miril množico. Vojaški udar je klavrno propadel, kmalu zatem je propadla tudi Sovjetska zveza.
Dve leti kasneje sva s študijskim kolegom s poljskim imenom Bronislav v znani mariborski restavraciji mirno žvečila lignje s tatarsko, na televiziji pa so spet prikazovali ruske tanke, ki so streljali po Moskvi. Tokrat jih je na ulice poslal kar sam Jelcin, kamere pa so snemale njegovega nasprotnika Hazbulatova, ki je bled in prestrašen ležal na hodniku prerešetanega ruskega parlamenta. Tudi ta državni udar je klavrno propadel.
Podobno klavrno je svojo vladavino končal tudi Jelcin, nekaj mesecev pred iztekom mandata je v svojem zadnjem televizijskem nagovoru na položaju predsednika svoje sonarodnjake prosil odpuščanja…
Nekdanjemu prvemu ruskemu predsedniku je danes, po petih infarktih v starosti 76 let odpovedalo srce. Reformator, čigar ekonomske reforme so sesule celotno rusko gospodarstvo; demokrat, odgovoren za razpas korupcije in tisoče mrtvih v čečenski vojni; ljubitelj žensk in k samomorom nagnjen alkoholik… Boris Nikolajevič je bil čisto pravi Rus!

Comments are closed.