tolma (armenija)

objavljeno v kulinarika

sestavine:
– listi trte
– (basmati) riž
– mleto meso (mešano)
– olje (sončnično ali olivno)
– čebula
– sol, poper, cimet
– poprova meta
– rozine

Mleto meso in čebulo prepražimo na malo olja in dodamo riž in začimbe (po okusu). Rozine prerežemo na pol, lahko dodamo tudi malo paradižnikove mezge in na drobno narezan por. Pokrijemo s pokrovom in na manjšem ognju dušimo, dokler ne izpari vsa voda. Ko se ohladi, damo nadev na trtine liste (za 2 minuti jih damo v vročo vodo, da se zmehčajo in izrežemo trši oleseneli del) in jih močno zvijemo. Zložimo jih v posodo, prekrijemo z vodo in kuhamo, dokler ni riž kuhan (pol ure).
Nadevamo lahko tudi papriko, paradižnike in jajčevce. V pečici (220°) jih pečemo približno eno uro.

tolma.jpg

K tolmi postrežemo tzatziki in armenski kruh lavaš.
lavas.jpgtzatziki
Jogurtu primešamo narezane sveže kumarice, dodamo česen, olivno olje, limonin sok, koper, sol in poper.
lavaš
Iz vode, soli in moke (brez kvasa!) zamešamo testo, ga na tanko razvaljamo in damo na rešetke dobro ogrete pečice. Lavaš je pečen, ko se na njem naredijo mehurji.

domovoj

objavljeno v slovan-pogan

domovoj.jpg

mora


»Taki si, kak či bi te mora cecala!«
Ta očetov stavek sem v mlajših letih večkrat slišal. Vendar se v svoji otroški preprostosti nikoli nisem vprašal, kdo ali kaj naj bi ta mora pravzaprav bila – očetov očitek sem vzel pač za samo še eno modrijo, ki jo starejši tako radi navržejo svojim potomcem. Vse dokler me čez dolgih nekaj let ni začela zanimati slovenska mitologija…
Mora je bila na Slovenskem duša živega človeka (največkrat stare ženske), ki ponoči med spanjem zapusti telo. Skozi špranjo ali priprto okno se pritihotapi v kmečko izbo ali hlev in sesa ljudem in živini kri, govedu pa tudi mleko. Čehi, Slovaki, Lužiški Srbi in Poljaki so si moro predstavljali v obliki slamnate bilke, ki si ponoči utre pot skozi ključavnico k človeku. Zahodni Slovani so si dušo, ki zapušča telo, zamišljali kot mačko.
Da bi se ubranili more, so na slovenskem podeželju risali zaščitna »morina znamenja«, bodisi v pepel domačega ognjišča (ker naj bi mora prišla v hišo opolnoči skozi dimnik), na zibelke in na lesene tramove vhodov v bivališča in hleve – pentagrame, heksagrame, zvezde, rozete s šesterimi listi kot simbol sonca, Andrejeve križe (XXXXX). Znak X, vsekan v drevesni štor, je človeka zavaroval tudi pred “divjo jago“, podobno pa so zaznamovali še različne lesene predmete, da se ne bi z njimi ponoči pretepali vedomci.

mora.jpg

Nekateri raziskovalci slovanske predstave o mori pripisujejo čisto telesnim vzrokom: občasni nezmernosti pri jedi in pijači ter spanju v zadimljenih, slabo prezračenih prostorih…

adam

objavljeno v osma umetnost

Peter Lord (Kokoške na begu) kot ga imamo radi! Zanimivo, zabavno, duhovito. Nominacija za Oskarja 1993.

strip in film

objavljeno v vsakodnevnice

Vprašanje Provokatorja: Ali ni strip pravzaprav samo skica filmskega dela; skica z dovolj vrlinami in šarmom, da se lahko figurira kot priznana, avtonomna umetnost?

Definicija: Strip je plod sinteze dveh različnih izraznih sredstev: slike oz. risbe ter besedila. Z medsebojno povezavo ter nadgradnjo besedila in risbe je zgradil svojstven vizualno-literarni sistem, na osnovi katerega pripoveduje zgodbe v slikah.

Odgovor Vedeža: Umetniški formi filma in stripa sta nastali vzporedno in praktično istočasno. Oba z istim ciljem, fiksiranjem dinamičnega gibanja, da bi bila dosežena iluzija gibanja v prostoru in času. Filmu je to uspelo s pomočjo optične (perceptivne), stripu pa s pomočjo kinetične (imaginativne) iluzije. Strip se je dejansko pojavil na »križišču« različnih ustvarjalnih oblik. Z likovno umetnostjo si deli grafično oblikovanje, kompozicijo, svetlo/temni kontrast (chiaroscuro), perspektivo, barvno in tonsko lestvico. Skupni element stripa in literature je dramsko oz. narativno oblikovanje tekta. Pri filmu pa si je strip izposodil terminologijo: menjavo planov, kadriranje, montažo, rezanje … Toda kot se je filmska umetnost ob pridobitvi legitimnosti v elitni kulturi odrekla pozivanjem na podobnosti z gledališčem, tako tudi stripu danes svojega načina izražanja ni potrebno opravičevati z elementi filmskega jezika. Pri tem ne smemo pozabiti tudi na čisto specifične stripovske elemente – stripovsko montažo (pri stripu lahko velikost posameznega prizora variira, v nasprotju s filmom, ki je omejen s formatom platna), ikonografsko/figurativne znake (npr. žaga za smrčanje), antropomorfno upodobitev karakterjev, govorne oblačke ter predvsem na različne avtorske stile in pristope.
Navsezadnje je strip znan še po ubesedenjih raznovrstnih pokov in šumov ter grafično diferenciranih podobah govorjenja – ugotovimo lahko torej, da sta bili stripu tudi izrazno že spočetka dani glavni razsežnosti, do katerih se je film dokopal šele skozi tehnološki razvoj: zvok in barva (in za razliko od filma, ki se vsakič z doseženo novo razvojno stopnjo odreče prejšnje, črno-beli in »nemi« strip še vedno enakopravno uspevata ob barvno-zvočnih sorodnikih).
Četudi je strip zastavljen izrazito filmsko, ga ne moremo enačiti z na posamezne prizore narezanim filmom ali filmsko skico (story board). En filmski posnetek namreč vedno predstavlja le zamrznjen trenutek, medtem ko lahko dogajanje v eni stripovski sličici traja precej dlje (način montaže, kjer prizori ne predstavljajo zaporednih faz dogodkov, temveč različne aspekte iste situacije, je na primer dobro znan iz japonske mange). Poteza risarjevega peresa nam dopušča v miru prebrati dialog v oblačkih, ne da bi se zaradi tega počutili odrinjene iz dogajanja. Iz fotografije oz. delčka filma pa ne moremo potegniti več od enozložnega hipa – gibanje se zaustavi, namesto da bi se pognalo. Ravno nasprotno kot v stripu, kjer dobimo z razcepitvijo trenutka na več sličic občutek brezčasnosti, zaustavljenega časa.
Tak je to.

portreti četrtošolcev

objavljeno v pionirčki

portreti.jpg

učitelj in potovanja

objavljeno v potepanja, vsakodnevnice

Kot sredstvo za nadaljno izobraževanje učitelja je vsekakor važno potovanje. Kakor je oni rokodelec, kateri ni prestopil domačega kraja, nekake manjše veljave, kakor oni, ki je videl to ali ono deželo ali mesto; ravno isto je, rekel bi, tudi pri učitelju, kateri še ni nikdar prijel potne palice v roke ter jo mahnil med svet. (…)
Ali če pride učitelj v družbo, kjer se menijo o tem, kje je ta, kje oni hodil, kaj skusil – tedaj mora učitelj, kateri vedno doma tiči, le poslušati, in če pride vrsta nanj, da naj on poroča kaj o potovanji, molčati. In kaj potem ljudje o takem učitelju mislijo, vé pač vsakdo. Od učitelja se pa zahteva dandanes, če hoče kaj veljati, da je nekak »univerzalni ženij«.
Po desetmesečnem napornem delu v šoli pridejo težko pričakovane počitnice, da se učitelj odpočije, okrepča in poživi duha.

UČITELJSKI TOVARIŠ, Ljubljana, 1. vinotoka 1893

rodmošci

objavljeno v fotoblog

panonska_hisa.JPG

boris nikolajevič

objavljeno v vsakodnevnice

Pisalo se je burno leto 1991, prelomno za socialistični mnogonacionalni državi Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo. Usoda in (ne)miren razpad mogočnega sovjetskega imperija sta seveda v marsičem napovedovala tudi razplet krize v naši rajnki federaciji, zato smo z velikim zanimanjem spremljali avgustovska dogajanja v Moskvi, le dobra dva meseca po tistem, ko je voditelj ruskih demokratov Boris Jelcin z več kot 50% podporo že v prvem krogu prvih demokratičnih volitev v Rusiji porazil Komunistično partijo. Njeni privrženci so organizirali državni udar in po moskovskih ulicah so se začeli voziti tanki. Spominjam se obilnega sivolasega možaka, ki je stopil na enega od tankov in v stilu ljudskega heroja z besedami: “Jaz sem Boris Jelcin, predsednik Rusije”, ustavil oklepnike. Vojaki so ga ubogali, on pa je zmagoslavno pozdravljal in miril množico. Vojaški udar je klavrno propadel, kmalu zatem je propadla tudi Sovjetska zveza.
Dve leti kasneje sva s študijskim kolegom s poljskim imenom Bronislav v znani mariborski restavraciji mirno žvečila lignje s tatarsko, na televiziji pa so spet prikazovali ruske tanke, ki so streljali po Moskvi. Tokrat jih je na ulice poslal kar sam Jelcin, kamere pa so snemale njegovega nasprotnika Hazbulatova, ki je bled in prestrašen ležal na hodniku prerešetanega ruskega parlamenta. Tudi ta državni udar je klavrno propadel.
Podobno klavrno je svojo vladavino končal tudi Jelcin, nekaj mesecev pred iztekom mandata je v svojem zadnjem televizijskem nagovoru na položaju predsednika svoje sonarodnjake prosil odpuščanja…
Nekdanjemu prvemu ruskemu predsedniku je danes, po petih infarktih v starosti 76 let odpovedalo srce. Reformator, čigar ekonomske reforme so sesule celotno rusko gospodarstvo; demokrat, odgovoren za razpas korupcije in tisoče mrtvih v čečenski vojni; ljubitelj žensk in k samomorom nagnjen alkoholik… Boris Nikolajevič je bil čisto pravi Rus!

živalska farma

objavljeno v stripeki

farma2.jpg

Next Page »