nekrolog

objavljeno v vsakodnevnice

Vsaka stvar ima svoj konec, klobasa pa kar dva. Tako so zločesti stvori, ustvarjeni po volji in moči samega Sovraga, zadnje čase s pretkanim načrtom in neusmiljenim orožjem vneto onesposabljali delovanje pričujočega blogiča, poškodovali vitalna orodja spletne strani ter mešali razum in trezno presojo njegovemu upravljavcu (t. j. ravnokar brane vrstice pišočemu osebku, domovoj poimenovanemu).
Poleg izgube časa in živcev je bilo zaradi pogostih izpadov bloga oteženo tudi upravljavčevo (verbalno, se razume) občevanje s svojimi slučajnospoštovanimi obiskovalci. V boju za golo preživetje se upravljavec stežka posveča še spletnim tehnikalijam (ki jih sicer itak niti ne obvlada); stopnja Sovragove hudobije je tako dosegla kritično točko in posledica Sovragove nakane – ohromitev bloga – je vsem obiskovalcem več kot očitna …

Gnusna nakana pa se je Sovragu deloma posrečila in deloma ponesrečila – domovojev blog odhaja v neskončje pozabe, nadomešča pa ga vagantski surogat http://potepanja.domovoj.com, na katerem bodo v prebiranje moja popotniška doživetja, vštevši že na blogu objavljena, s komentarji in sploh vsem vred. Vidimo in slišimo se torej ob letu osorej!

Tale blog pa ostaja tukaj in tak kot je, v spomin in opomin.
Zbogom in hvala za vse komentarje.

P. S. Tako ali tako pa bom imel zdaj namesto bloga druga veselja. ;)
f500

samotno popotovanje v daljne kraje

objavljeno v flešoteka, potepanja

ali TJA IN NAZAJ

3d skandinavija

objavljeno v fotoblog, potepanja

domov

objavljeno v fotoblog, potepanja

Za te galerije je pa zadolžen Borut. :P

danska

objavljeno v fotoblog, potepanja

norveška

objavljeno v fotoblog, potepanja

švedska

objavljeno v fotoblog, potepanja

o hostlih

objavljeno v potepanja

O hostlih kanim tokrat nekaj spregovoriti, o tistih cenenih počivališčih, ki, roko na srce, kakšnega globjega in veličastnejšega vtisa ne zapustijo na prav nikogar.
Običajno čepijo v okolju, kjer so kakor piščeta okrog koklje zrasle fast food krmilnice in fensi lokalčki za mlade frfotave Američane, polne očkovih penez.
Zaripli popotniki pa s težkimi rukzaki, z od dolge nošnje že počrnelimi naramnicami, trudno hropejo po tesnih hodnikih mimo takozvanih recepcij s hlapčki iz študentskega servisa do svojih bedno osvetljenih in z otožnim vonjem po prešvicanih nogavicah prepojenih kamric, kjer bodo na skromnih pogradih tiho smrdeli v prihajajoče jutro.

(Ponekod zna vesela druščina v skupnih prostorih s polnimi kozarci vztrajati še dolgo v noč in se vreščavo predajati takim in drugačnim mesenostim – pogosto je ura tudi tri ali štiri zjutraj, preden ležejo.)

Letos sem v teh in takšnih hostlih srečal nenavadno veliko kot ptice nežno ščebljajočih samskih Azijk. V svojem dialektičnem materializmu, ki ostro zavrača vsa ekstatično-mistična stanja sem seveda takojci pomislil, da so si nemara prišle v te daljne kraje iskat ženine. Nato sem, žejna duša, potegnil dolg in pomemben srk ter dokončno ugotovil, da če že, potem prav gotovo kake stasite Nordijce.
Zame se namreč slejkoprej sploh niso niti najmanj zmenile.

recept za kitov zrezek

objavljeno v potepanja

Najprej je treba uloviti ali kako drugače nabaviti kita, čimbolj krepkega in lepo zalitega. Pokojnika previdno oderemo z ostro zašiljeno kostjo ali navadnim lovskim nožem, odstranimo drobovino, meso pa vešče rastrančiramo na za peko primerne šnicle. Kose solimo in popramo, na vroči plošči ogrejemo maslo ter zrezke pri visoki vročini pečemo kakšnih pet do osem minut.
Okrasimo jih z listi sveže vodne kreše in rezinami limone ter prelijemo s sokom, ki je ostal od peke. Serviramo z zeleno solato in svežim belim kruhom, zraven pijemo norveško pivo.

Vel bekomme! Skål!

o cestah

objavljeno v potepanja

Cesta, po kateri se odpravljam, bi se lahko imenovala “bergenska“, kajti če bi človek šel po njej neprenehoma in ne bi krenil na nobeno stran, prišel bi v Bergen. Akopak bi šel po njej nazaj, prispel bi v Oslo in imenovati bi se mogla “oslovska cesta“.

Iz tega se lepo vidi, kakšen razloček je, če gre človek naprej ali gre nazaj.

Next Page »